Skip to content

1984 Stari Kot – Alojz Miklič (1)

16. 05. 2020

V hiši Stari Kot št. 3 sta pred vojno živela stara starša Alojza Mikliča (Jevančavega Lojzeta). Po njihovi smrti je domačijo podedoval Lojzetov stric (očetov brat), ki je živel v Ameriki. Med vojno, 1942. leta, so Italijani do tal požgali Stari Kot, ljudi pa odgnali v taborišče na Rab. Po vrnitvi so Lojzeta in njegovo mater pozdravile ruševine, ki so dale le slutiti, kako je bilo pred leti. Domnevam, da sta z materjo domačijo obnovila s stričevo pomočjo, ker je bila njegova last, živel pa je še vedno v Ameriki.
Oktobra leta 1984 ga je obiskal bratranec iz Amerike, takrat je nastala tudi ta fotografija. Po snežnih zaplatah se vidi, da je zelo zgodaj zapadel sneg. Ko je Lojze podaril sliko Nakončenim v spomin, je svoj dom hudomušno poimenoval Dvorec preživelega Jevanca.

O Jevančavem Lojzetu sem v času njegovega življenja slišala, da veliko bere, da je razgledan človek in da veliko ve, piše pesmi, kroniko naših vasi, pogrebne govore, fotografira … Tudi poznala sem ga na videz, nikoli pa se nisem bolj pozanimala o njem, ali se potrudila, da bi ga osebno spoznala. Čutila sem le po vsem slišanem globoko spoštovanje do njega in se zavedala, da je kot nešolan človek, dal kraju veliko in da si je z branjem nenehno širil obzorje.

V njegovi kroniki se ves čas prepletata njegov življenjepis ter gospodarski in politični odraz življenja v Starem in Novem Kotu do druge svetovne vojne.

Na svet je prijokal 1913. leta v Podplanini, od koder je bila doma njegova mama Micka (Jevančava teta Micka). Ko je bil star en mesec, sta šla oče in stric iz Starega Kota v Ameriko s trebuhom za kruhom, mama pa z otrokom ostala v Podplanini pri starših v upanju, da bo mož zaslužil dovolj, da se bosta lahko osamosvojila. Tako je mali Lojze preživljal otroška leta v času prve svetovne vojne. Težki so bili ti časi za vse Kotarje, ni bilo hrane, mnogi so v vojni padli, mnogim je vojna prekrižala lepe načrte, malemu Lojzetu pa je v tem času v bolnici v Ameriki umrl oče – postal je sirota, z materjo sta ostala brez vsega. Pravi, da mu je bilo najhuje takrat, ko so se naši Amerikanci vračali domov in svojim družinam vsega prinesli. Njihovi otroci so imeli polne žepe, on pa še tega ni imel, kar mu je bilo nujno potrebno.

Bil je zelo radoveden otrok in je neprestano spraševal kogarkoli, zakaj tako in zakaj to in ono. Njegove tarče so bili predvsem starejši ljudje, ker je zaradi njihove izkušenosti pričakoval pravilen odgovor. S šestimi leti je šel v šolo na Travo, do koder je bilo iz Podplanine pol ure hoda po bližnjici. Kadar ni bilo pouka, je šel vedno k starim staršem v Stari Kot. Tudi dedek je veliko bral in je Lojzetu odgovoril na marsikatero vprašanje. Malega Lojzeta so imeli ljudje radi in mu vedno kaj dali iz rok. Ni pa maral pomilovanja zaradi očetove smrti, ker se je tako čutil ponižanega in manjvrednega. Ker je bil bister, je hitro opazil, da imajo otroci »ta boljših ljudi« protekcijo, da povsod žanjejo uspehe, čeprav so zabiti ko noč. Pridni in nadarjeni, če so siromaki kot on, pa ne morejo nikamor. Nekoč je zabrusil sošolki, ki je jedla bel kruh namazan s putrom:»Če imaš trdo bučo, ti je tudi puter ne bo zmehčal.«

Ko se je naučil brati, je kar požiral knjige. Vedno se je motal okoli knjig in si jih izposojal, kjer je mogel. Če ni imel knjig, je bral takratne časopise: Mali list (med vojno Piccolo), Slovenec, Jutro, Domoljub in Domovina. Čeprav dostikrat ni vedel, kaj bere, mu je sčasoma marsikaj postalo jasno in njegov krog znanja se je širil. Poleg učenja je moral pasti krave in ovce, največkrat bos, ker ni bilo s čim kupiti čevljev. Hrepenel je po Atlasu, želja pa je zaradi razmer ostala neuresničljiva. Mikal ga je fotoaparat in pri devetih letih je staknil nekje primitiven fotoaparat Box. Slike niso bile najboljše, posrečilo pa se mu je čez nekaj let z boljšim aparatom, boljšim znanjem in s prakso.

Materi so svetovali, naj ga da v višje šole, ker je nadarjen in vedoželjen. Mama denarno tega ni zmogla, štipenditorja pa ni bilo. Pri dvanajstih letih je moral tudi sam s trebuhom za kruhom. Spoznal je, kaj pomeni rek: “Stari Binkel, Novi Binkel, poberi punkel pa beži z njim.” Šel je s skupino delavcev iz obeh Kotov na Hrvaško v gozd Kalnik za kolibarja. Za dvanajstletnika je bilo to zelo težko delo. Le-ta je kuhal, nosil vodo, napravljal drva za skoraj en meter in pol velik ogenj, ki je moral goreti noč in dan ne glede na vremenske razmere. Za svoje delo je na koncu prejel polovičen zaslužek. Čeprav je ves čas hrepenel po knjigah in učenju, se je zgodba o delu v hrvaških in domačih gozdovih vedno ponovila. To je bila njegova enajsta šola. Spoznaval je življenje od vseh plati, slišal in videl je marsikaj, nič mu ni bilo prizanešeno. Boren zaslužek je nesel mami, nekaj pa ga je vedno porabil v knjigarni St. Kugli v Zagrebu za priročnike in znanstvene knjige, ki jih je na poti domov bral in do potankosti predelal.

Tako so ga delo, družba, gospodarske in politične okoliščine kalile v močno zrelo osebnost. Politična kriza je tudi Binklarje potegnila v svoj vrtinec, čeprav se niso hoteli, vsaj mali ljudje, udejstvovati v politiki, posebno v takšnih razmerah, v kakršnih so bili tedaj.

Po domače se je pri njih reklo pri Ivančevih (pr’ Jevančeveh – po Binklarško) in tako je tudi poimenoval svoj »dvorec«. Lepo se vidi njegov avtogram.
Že sem mislila, da ne bom dobila slike Alojza Mikliča, ki jo že dolgo iščem, pa me je Maks Lavrič prijetno presenetil. Sliko mu je dala Marija Ješelnik (Jurcava Micka). Alojza vidimo kot govornika na pogrebu na pokopališču v Starem Kotu. Čigav pogreb je bil, ne vem. Večina pogrebcev je neznanih, prepoznani sta le ženski med moškim z lopato in govornikom in to sta Ivka Miklič (Pavličkavkena) ter Berta Poje (Pargarjeva). Obe sta iz Starega Kota.

Slovarček:

  • Jevančav: Ivančev
  • puter: surovo maslo
  • punkel: cula

Viri:

  • Maks Lavrič, Marija Pečnik (ustno)
  • Lucija Miklič: Kronika vasi Stari in Novi Kot

Kraj: Stari Kot
Datum: 1984; okrog leta 1970
Avtor: Lojzetov bratranec iz Amerike; neznan
Zbirka: Maks Lavrič, Marija Ješelnik (Jurcava Micka)
Skenirano: Maks Lavrič
Oblika: 2 fotografiji

One Comment leave one →
  1. 16. 05. 2020 13:16

    Končno sem nekaj več izvedela o daljnem sorodniku, ki sem ga videla le enkrat, slišala pa veliko. Hvala.

    Všeč mi je

Odgovorite milenaozbolt Prekinite odgovor

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: