Skip to content

1936 Rakek – Molite za Barago

17. 05. 2020

Leta 1936 se je škof Rožman odločil zgraditi semenišče, ki naj bi bilo spomenik Frideriku Baragi. Vernike je pozval, naj darujejo po svojih močeh. Vsa leta zbiranja sredstev in gradnje pa naj molijo, da bi Baraga čimprej dosegel svetniško čast. V vsaki župniji so se organizirale družine in posamezniki tako, da je vsakih devet dni opravljala to pobožnost druga oseba ali družina.

Na Rakeku je v obdobju od 27. avgusta do 4. septembra 1936 devetdnevnico opravila tudi družina Gabrenja (Antonija, atova teta in njen mož Franc) kar je razvidno z zadnje strani podobice. Molitev se je glasila: »Vsemogočni Bog, Oče luči, ki od Tebe pride vsak dober dar in ki si nam v svojem služabniku škofu Frideriku Baragi poslal tolikega učenika in pastirja, usliši naše pobožne molitve in poveličaj ga, da bo pred vesoljno sv. Cerkvijo prištet zveličanim. Po Kristusu Gospodu našem. Oče naš, Zdrava Marija, Čast bodi.«

Friderik Baraga se je rodil 29. junija 1797 v Mali vasi pri Trebnjem. Še isti dan so ga krstili v Dobrniču. Najprej je študiral pravo na Dunaju. Ko ga je leta 1821 končal, je vstopil v bogoslovje. Duhovnik je postal dve leti za tem. Bil je kaplan v Šmartinu (kranjski predel Stražišča) in Metliki. Med verniki je bil priljubljen, med duhovniki ne. Leta 1829 je izdal molitvenik Dušna paša, ki ga je prej pregledala cenzura.

Ko je prebral knjižico “Oris zgodovine Cincinnatijske škofije”, se je odločil za misijonarski poklic. Leta 1830 je odšel v Ameriko misijonarit med Indijance. Takoj se je začel učiti njihovega jezika in hkrati oskrboval župnijo v Cincinnatiju. Njegova prva postaja je bila Arbre Croche (Krivo drevo, danes Harbor Springs) ob Michiganskem jezeru, kjer je živelo pleme Otava. V Detroitu je dal natisniti molitvenik v njihovem jeziku. Hkrati je obiskoval še druge misijonske postaje ob Michiganskem jezeru. Leta 1835 so ga poslali v La Pointe ob Gornjem jezeru, k plemenu Očipva. Po redko naseljenem ozemlju se je velikokrat odpravil na potovanja, zato so ga klicali »duhovnik na krpljah«. V škofa je bil posvečen v Cincinnatiju leta 1852. Njegovo prvo škofovsko mesto je bilo Salut Ste. Marie, kasneje pa Marquette. Leta 1865 ga je zadela kap, od takrat se mu je zdravje začelo naglo slabšati. Umrl je 19. januarja leta 1868. V kripti stolnice v mestu Marquette je tudi pokopan.

Papež Benedikt XVI. mu je leta 2012 podelil naziv »častitljivega božjega služabnika«. Da bi bil imenovan za svetnika, pa je potreben uradno potrjen čudež na priprošnjo Friderika Barage.

Beseda devetdnevnica izhaja iz latinske besede novem, ki pomeni številko devet. Devetdnevnica je molitev devet dni zaporedoma. Izvira iz Svetega pisma in se nanaša na devet dni, ki so jih apostoli preživeli z Marijo v gornji sobi med Jezusovo vrnitvijo k Očetu (vnebohod) in prihodom Svetega Duha (binkošti). To ni le dnevna molitev, ampak okrepljena, ponavljajoča se prošnja za nek poseben namen.

Baragovo semenišče, ki je v lasti Mestne občine Ljubljana, je v predelu južnega Bežigrada v Ljubljani. Ima visoko kulturnozgodovinsko vrednost.

Viri:

Kraj: Rakek
Datum: 1936
Avtor: Škofijski ordinariat v Ljubljani
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 9. 3. 2020
Oblika: tiskovina

2 komentarja leave one →
  1. 17. 05. 2020 23:30

    V mojih časih se je Baragovemu semenišču reklo Akademski kolegij.

  2. bredatursic permalink
    18. 05. 2020 11:59

    Ko sem zagledala prispevek o Frideriku Baraga, sem se spomnila na zanimivo zgodbo iz mojega otroštva.
    Hodila sem v prvi razred, stara šest let. Vedno me je zanimalo, kdaj imam jaz god. Prebirala sem imena po koledarju, pa nikjer ni pisalo Breda. Tako sem enkrat pri verouku Gospoda Makovca vprašala, zakaj imajo vsi god, jaz pa ne.. Lepo mi je razložil, da ima god vsak, le da na koledarju piše ime kakšnega svetnika. Dal mi je knjižico ” Kdaj goduješ?” (še sedaj jo imam) in v njej sva poiskala moje ime. Na moje veliko veselje mi je povedal, da imam god 18. julija. Tam je pisalo Friderik. Čeprav mi je bilo malo čudno, sem si ta datum za zmeraj zapomnila. Vsa vesela sem pripovedovala po vasi, da imam vendarle tudi jaz god. Od takrat naprej me je sosed, Koščakov ata, klical Friderik. Ha, ha, kaj mi je ostalo v spominu že skoraj 55 let. 🙂

Dodajte komentar

%d bloggers like this: