Skip to content

1975 Šilentabor – Protiturški tabor

15. 05. 2020

Valvazorjeva upodobitev Šilentabora (1682) je iz knjige Petra Fistra Arhitektura slovenskih protiturških taborov, izdane leta 1975.

To je tabor, katerega ostanke vidimo med vožnjo od Pivke proti Ilirski Bistrici. Nekaj sto metrov za desnim odcepom za Neverke se na levi strani pokaže strma kamnita zgoraj ravna stena, sedaj imenovana Šilentabor, prej pa Šilertabor. Sedaj se s ceste vidita cerkvica in telekomunikacijski stolp. Na vrhu skalnatega platoja, ki je bil v preteklosti praktično dostopen le z južne strani (sedaj iz Zagorja pri Pivki vodi tja asfaltirana cesta), so po letu 1471 zgradili tabor, ki je, lahko branljiv, omogočal nadzor nad naravnim prehodom iz Brkinov in Reke, pa tudi od Kolpe proti Postojnski kotlini in dalje proti Ljubljani. Vaščani Koritnice in Narina so ga zgradili skupno z ravenskimi gospodi. Posebno pozornost zasluži zaradi malo znane okoliščine, da je bil v času turških vpadov močno povezan tudi z ljudmi na Cerkniškem, a o tem v nadaljevanju.

Prvotno je bil tabor namenjen le za začasno bivanje. Kot poroča Valvazor, je bilo v njem več kot 150 sob in kašč za vaščane iz 13 okoliških vasi, ki so se tja zatekli tudi s svojo živino, saj je omogočal nekaj paše. Na najbolj utrjenem delu skalnega pomola je bil grad, ki ga je od nekoliko nižje ležečega tabora delilo notranje obzidje in po Valvazorju kar troje notranjih vrat in troje obzidij. Torej močna diferenciacija prostora, za kar je gospoda zelo skrbela, saj je delilo grajski plato od tabora ne samo večkratno obzidje, marveč tudi globok, v skalo vsekan jarek, ki je še ohranjen. Zunanje ali južno obzidje je danes ohranjeno kot dvojni nasip in jarek, prvi nasip pa je moral biti ojačan s palisadami. Tudi ta tabor so kmetje imeli za svojo posebno lastnino in so v njem iskali zavetje pred Turki vse do konca 16. stoletja, pa tudi kasneje. S posebnim odlokom oblasti leta 1615, ko turške nevarnosti ni bilo več, jim je bilo naloženo, da ga sami vzdržujejo. To pa z namenom, da v taboru ne bi imeli opore za puntanje proti tedaj že odmirajočemu fevdalnemu plemstvu. Po izročilu naj bi ga dokončno razdejali Francozi ob Napoleonovi okupaciji v letih 1809 do 1812. Še danes pa je vreden ogleda, bodisi z avtom iz Zagorja ali peš po razgledni poti iz Narina. Napor slabe ure vzpona je na platoju poplačan tudi z imenitnim pogledom na Snežnik, Vremščico, Nanos.

Šilentabor je bil tako pomembna strateška točka, da jo je poleg okoliških kmetov kasneje morala braniti tudi vpoklicana vojska. Po letu 1550 se je uveljavil vpoklic 30., 10., 5. ali 3. moža, kar so izvedli, če je deželi grozila neposredna nevarnost. Zaradi nevarnosti uporov so orožje za kmečko oborožitev hranili v gradovih in ga razdelili kmetom le ob vpoklicih. Pozivni red za Kranjsko iz leta 1527 je predpisoval, naj se po izstrelitvi opozorilnih strelov in zažigu grmad podložniki iz Istre in Krasa ter Cerknice, Dolenje vasi in Selc zberejo v Šilentaboru. Hrano so morali prinesti s seboj. Odredba, ki je veljala več desetletij, je povzročila, da so ti kraji, precej na udaru turških plenilcev, ostali nezavarovani. Prav ob zadnjem turškem vpadu 1559 so bile vasi in še posebej Cerknica, zelo opustošene. Zato so predstavniki teh krajev naslovili nadvojvodi Karlu prošnjo, da jih ob vpadu Turkov oprosti obveznosti pohoda na zborno mesto v Šilentabor. Nadvojvoda je na podlagi mnenja deželnih vojaških svetovalcev prošnji ugodil šele po 13 letih, ko je 31. januarja 1582 sporočil:

Mi Karel…..dajemo s tem javnim pismom na znanje, da se štirim vasem Cerknica, Dolenja vas, Jezero in Selce na njihovo ponižno prošnjo iz leta 1559 podeli naslednja milost in privolitev: če dedni sovražnik vpade v smeri proti Poljanam, Kočevju, Ribnici ali Cerknici, kot se je zgodilo 1559, se tem štirim vasem oprosti pohod na Šilentabor. V primeru pa, da dedni sovražnik vpade na Pivko in Kras, možje v vasi Cerknica ostanejo za zaščito, možje iz drugih treh vasi pa so se dolžni priključiti vojaški izpopolnitvi moštva na Pivki in Krasu.”

Ta velika “milost” vladarja je za Cerkničane prišla precej pozno, saj je bil zadnji turški vpad na kočevsko in ribniško območje, v Cerknico, Planino, Jakovico, Pivko in Klano leta 1559.

Danes si seveda ne moremo predstavljati, kako so naši predniki ob signalu za preplah zapustili svoje domove, poskrili živino, spravili družine v cerkniški tabor in potem hiteli čez Javornik v Šilentabor branit grajsko gospodo. Po odhodu Turkov pa so se vrnili na svoje požgane in izropane domačije. A to še ni bilo vse njihovo gorje. Plemstvo je enako kot prej terjalo davke in prisiljevalo k tlaki na svojih posestvih. Ko je bilo življenje dokončno neznosno, so se kmetje uprli. Večji upori so bili v letih 1473, 1478, 1515, a največji pod vodstvom Matije Gubca leta 1573. Vsi so bili krvavo zatrti, saj slabo oboroženi kmetje niso imeli nobene možnosti v bojih s plemiško vojsko.

Na utrjeni razgledni terasi južno od Ljubljanskega gradu stoji 5 m visoka bronasta skulptura upornikov s kmečkim orodjem v rokah, delo Stojana Batiča, postavljena leta 1974, v Krškem pa monumentalen spomenik Matije Gubca.

Zagorski kmet Matija Gubec (1538 – 1573), ki je vodil upor več tisoč kmetov iz Hrvatskega Zagorja in našega Posavja, je bil 15. 2. 1573 na Markovem trgu v Zagrebu pred veliko množico usmrčen. Da bi ga pri tem kar se da ponižali, so mu podtakniti namero, da je hotel biti kmečki kralj in so mu poveznili na glavo razbeljeno krono. Še prej so mu z razbeljenimi kleščami trgali meso s telesa, končno pa razčetverili. Pa kmetje takrat niso nameravali imeti svojega kralja, cesarju so priznavali pravico vladanja, le nasilja lokalnih fevdalcev niso mogli več prenašati. Temu dogodku je Anton Aškerc posvetil pesem Kronanje v Zagrebu.

Viri:

  • Bogo Grafenauer: Kmečki upori na Slovenskem. Ljubljana, 1962
  • Peter Fister: Arhitektura slovenskih protiturških taborov. Slovenska matica, Ljubljana, 1975
  • Vasko Simoniti: Turki so v deželi že. Mohorjeva družba, Celje 1990

Kraj: Šilentabor
Datum: 1975
Avtor: J. V. Valvasor, Peter Fister
Zbirka: Peter Fister: Arhitektura slovenskih protiturških taborov. Slovenska matica, Ljubljana, 1975
Skenirano: 2. 5. 2020
Oblika: grafika

4 komentarji leave one →
  1. Milan Tr permalink
    15. 05. 2020 07:26

    Zelo izčrpen zapis! Super! Če pa koga zanima še kaj dodatnega pa vabim na spletno strani radioprvi.si…https://radioprvi.rtvslo.si/2018/09/nedeljska-reportaza-134/

    Liked by 3 people

  2. Anonimnež permalink
    15. 05. 2020 17:32

    Zelo zanimivo. Janez

    Všeč mi je

  3. 15. 05. 2020 17:36

    Zelo zanimivo. Čim več takih prispevkov. Janez

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: