Skip to content

1930 Postojna – Čas Kraljevine Italije

14. 03. 2021

Razglednica je bila natisnjena v Milanu, datum ni naveden, zato je letnica 1930 le približna. Vsekakor je bilo to med letoma 1920 in 1943, ko je bila Postojna (ime ima menda po postojni, planinskemu orlu podobni ptici ujedi) tako kot vsa slovenska Primorska, del Kraljevine Italije. Ne pod Italijo, kot se rado reče zaradi grenkih spominov na ta čas, kajti tedaj je bil ta del našega narodnega ozemlja po Rapalski pogodbi med Kraljevino SHS in Kraljevino Italijo iz leta 1920, legalni sestavni del slednje.

Kako je Italija ravnala in kakšne namene je imela, pa bo nekaj videti tudi s slike. Najprej preseneča pogled na golo pokrajino z zvonikom cerkvice v Velikem Otoku, kar vse je danes precej zaraščeno z gozdom. Fotografija je verjetno nastala spomladi ali jeseni, ko velike vode Pivke niso mogle hitro odteči v Postojnsko jamo. Posebej pa vzbudijo pozornost vzpetine, ki so naenkrat izgubile domača imena. Postojna je le še Postumia, Sovič nad mestom je postal Poggio (grič) Sovic, Jama je postala Grotte, Vremščica pa Monte Auremiano. Ihta novih oblastnikov za poitalijančevanjem je bila tedaj dobesedno brezmejna. Celo naši Slivnici onkraj državne meje Javorniku 1 so nadeli italijansko ime Monte Pomario, kar pomeni Hrib Sadovnjak (!). Na hitro je bilo treba vsa imena poitalijančiti in tako so se prebivalci Knežaka nekega jutra zbudili v Fontani del Conte (grofov vodnjak), ker je bil na sredi naselja vodnjak, beseda knežak pa spominja na kneza. Nanosa očitno ni bilo mogoče niti približno prevesti, pa je postal Monte Re (Gora Kralj). Snežnik je postal Monte Nevoso (Snežena gora), Ilirska Bistrica pa Villa del Nevoso (Snežena Vila). Naenkrat so prišli italijanski učitelji, ki slovensko niso znali, in v šolah so bili povsod napisi: Qui si parla soltanto italiano, tukaj se govori samo italijansko. Da so kmalu sredi Postojne podrli spomenik Miroslavu Vilharju (njegove so ponarodele Zagorski zvonovi, Na jezeru, Žalost, Napitnica …) je pa še v spominu. Danes spet stoji na istem mestu. Od leta 1923 so imele šole, uradi, cerkve, italijanske nazive, leta 1926 pa se je začelo še s posebno odredbo predpisano nasilno poitalijančevanje imen in priimkov prebivalcev.

Na vzpetini desno je videti monumentalno zgradbo, nekdanji Grand Hotel Adelsberg (nemško Postojna). Zgradil ga je leta 1875 švicarski podjetnik Franz Progler, imel je 60 sob in je v tistem času predstavljal najbolj imeniten hotel za bogate goste na Kranjskem. Grand hotel Union v Ljubljani in Grand hotel Palace v Portorožu sta bila zgrajena tri desetletja kasneje. Postojna je bila zaradi burje, kar je pomenilo “dober zrak” – tedaj je bila tuberkuloza zelo razširjena bolezen – znana kot okrevališče pljučnih bolnikov. Hotel je bil v tedanjih tedanjih turističnih vodnikih označen kot “zračne toplice.” Odprt je bil v poletnih mesecih, gostje pa so prihajali večinoma iz Trsta, pa tudi iz Evrope, predvsem Angleži so bili številni. Prihajali so z vlakom, na postaji so jih čakale kočije, med bivanjem v hotelu so se s kočijami vozili na izlete k Predjamskemu gradu, v Rakov Škocjan, na Cerkniško jezero pa vse do Idrije. Hotel so obiskovale tudi kronane glave, ob njem je bilo še igrišče za tenis in kriket. Pod hotelom je bil skrbno obdelan vrt z zelenjavo, sočivjem in zelišči, tako so gostje uživali lokalno pridelano hrano, kot pravimo danes. Za tisti čas zelo napreden vodovodni sistem je Franz Progler uredil tako, da je črpalka črpala vodo na streho iz lastnega zajetja, od tam pa je bil vodovod napeljan v hotelske sobe, ki so imele že kopalnice. Hotel je imel tudi že električno razsvetljavo. Za bogate goste je bilo res do popolnosti poskrbljeno: od hotela je vodil podzemni prehod do hišice v bližini, kamor so gostje moškega spola lahko ob popolni diskretnosti hotelskega osebja prihajali na obisk k radoživim dekletom.

Franc Progler, ki je nadvse uspešno vodil hotel, je leta 1910 umrl, posli pa so začeli pešati. Med 1. vojno je bilo v hotelu nastanjeno poveljstvo Soške fronte. Poveljnik Svetozar Borojević von Bojna se je vsak dan popoldne sprehodil od hotela na Sovič nad mestom in pred leti so Postojnčani pot na ta hrib označili za Borojevićevo pot. Leta 1924 je hotel kupil knez Windischgraetz in objekt uporabljal kot bivanjsko rezidenco. Med 2. vojno je bila v njem bolnišnica, po vojni pa je bil nacionaliziran. Ko so v poznih 50-letih pogorele lesene barake srednje gozdarske šole v Ljubljani, se je oblast odločila – zopet je bil važen argument “zdrav zrak”- da preseli šolo v Postojno. Hotel je postal dom za dijake srednje gozdarske šole. Precej neprimerno zgradbo za bivanje dijakov so leta 1980 porušili in na istem mestu zgradili dom Srednje gozdarske in lesarske šole, ki je zlasti poleti, ko ni gojencev, tudi uspešen turistični hostel. Na zanimivo preteklost sedaj spominja le še lepo urejen park pred domom z nekaj starimi kostanjevimi drevesi iz časov Franza Proglerja.

Viri:

  • Enciklopedija Slovenije, 9. knjiga, stran 173
  • Henrik Tuma: Iz mojega življenja, Založba Tuma, Ljubljana, 1997
  • Alenka Čuk: Postojna na prelomu stoletij, Občina Postojna, 2006

Kraj: Postojna
Datum: približno 1930
Avtor: neznan
Zbirka: Ivan Ržek
Skenirano: 13. 1. 2021
Oblika: razglednica

2 komentarja leave one →
  1. alojzmazij permalink
    14. 03. 2021 18:04

    Ali ni bil v ime Monte Pomario spremenje Vel. Javornik?

    Všeč mi je

  2. francmazi permalink
    16. 03. 2021 17:53

    Hvala za popravek. Seveda je Veliki Javornik.

    Všeč mi je

Odgovorite alojzmazij Prekinite odgovor

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: