1929 Rapalska meja – Obmejna karta

Mogoče se bo komu zdelo, da sem začela preveč nazaj, ampak menim, da je to potrebno.

Ko se je končala prva svetovna vojna, v kateri so bili Italijani poraženi, se je avstro-ogrska vojska po podpisu premirja 3. septembra 1918 začela umikati. Italijani pa za njo. Ker po Londonskem sporazumu obljubljenih ozemelj ni nihče več branil, so si Italijani na tak način hinavsko prilaščali naše ozemlje in se tako “ustavili” na rapalski meji že novembra 1918, čeprav je bil sporazum med Kraljevino SHS in Kraljevino Italijo podpisan šele 12. novembra 1920.

Če povemo po pravici, so šli še nekoliko bolj v notranjost slovenskega ozemlja, kot je to potem določil sporazum. Prišli so celo do Vrhnike, a jih je zaustavil župan Franc Tršar, ki je za članek “Spomini iz prevratnih dni”, objavljen leta 1935 v časopisu Slovenec, povedal tole:

“Komaj se je razsuta avstrijska armada umaknila skozi Vrhniko, se že dne 14. novembra 1918, ko smo slučajno stali na križišču ceste, pripelje v avtomobilu iz Logatca italijanski kapetan z veliko italijansko zastavo. Ustavi se in vpraša po županu. Slučajno je stal poleg mene g. Jernej Špiler, sedaj trgovec v Tržiču, ki govori brezhibno italijanščino. Vprašal je namesto mene, ki ne znam italijanski, kapetana, kaj želi. Kapetan je odgovoril, da ima nalogo poizvedeti, če je pri nas red in mir. S tolmačenjem g. Špilerja sem mu odgovoril, da je pri nas vse v redu in mirno, ker smo že v svobodni državi. Dostavil sem, da to njega sploh nič ne briga in da Italijani najbrž nameravajo pod pretvezo, da bodo delali mir in red, zasesti Vrhniko, kakor so pred par dnevi zasedli Logatec. Italijanski kapetan je to odločno zanikal, obrnil avto in se odpeljal nazaj proti Logatcu.” Celoten članek si lahko preberete na spletni strani, ki je navedena med viri.

Z rapalsko pogodbo so mnogi postali dvolastniki, meja je namreč razdelila njihova posestva med dve državi. Če so želeli živeti in delati normalno naprej, so morali to vzeti v zakup. Oblasti so v takih primerih izdale obmejne karte, ki so tem ljudem dovoljevale gibanje čez mejo v obe smeri. Nekaj podobnega smo imeli v zadnji Jugoslaviji – maloobmejne prepustnice, katere smo celinci zavidali vsem obmejnim prebivalcem. Omogočale so večkraten prestop meje in uvoz večje količine blaga, kakor je bilo to dovoljeno navadnim smrtnikom. In tako kot v času socializma, tudi za časa kraljevine ni bilo bistveno drugače. Tihotapili smo v času socializma in tihotapili so takrat, čeprav je bil sporazumno z ministrom za finance in ministrstvom za trgovino in industrijo sprejet Pravilnik prometa z blagom v obmejnem pasu 15 km od meje, ki naj bi preprečeval tihotapljenje iz države v inozemstvo ter čezmerno in nepotrebno kopičenje blaga v krajih obmejnega pasu 15 kilometrov od meje. Vendar je tihotapstvo klub vsemu cvetelo.

Leta 1929 se je Kraljevina SHS preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo, meje pa so ostale enake. Tako so tudi obmejnim prebivalcem ostale obmejne karte in iz tega obdobja je pričujoča izkaznica.

Gospa je bila visoka 160 centimetrov in srednje rasti. Barva njenega obraza je bila zdrava, kar koli že to pomeni. Morda je bila rdečelična in, kot pravimo, zdrav, kmečki otrok. Lase je imela kostanjeve barve in v današnjih časih, ko imajo ženske vsak teden drugačno barvo las, take izkaznice ne bili zanesljive. Njene oči so bile sive, nos, usta in čelo pa primerna v primerjavi z/s -?. Posebnih znamenj ni imela.

Vmesnih strani ni. Škoda. Izkaznica se nadaljuje na zadnji strani. Tam je nalepljen kolek. Zna biti, da je to upravna taksa.