Preskoči na vsebino

1894 Martinjak – Franc Premrov – Cesarjev in brat Jožef Premrov

12. 03. 2022

Na sliki je dopisnica, ki jo je, kot izgleda, neki poslovni partner (A. Hirschmann) pisal 28. maja 1894 Francu Premrovu iz Varaždina (Osaktornya), ki je bil tedaj pod Ogrsko.

Priimek Premrov prihaja v Martinjak h Gornikovim – Cesarjevim z Jožefom Premrovom (1800-1882) z Velikega Ubelskega, ki se je poročil z Marijo Gornik (1811-1846). Po njeni smrti je pripeljal novo soprogo Uršulo Jeršan (1826-1912), iz prav tako bogate hiše na Uncu 10 (Gnezdova). Od številnih otrok tu omenimo le dva. Sin Jožefa Premrova, Franc Premrov Cesar, Martinjak 3 (1849-1938), je bil lesni trgovec, ukvarjal se je z žagarstvom in ustanovil prvo lesno tovarno na tem področju. Osnoval je podjetje Franc Premrov in sin – lesna industrija Martinjak, ki je bila predhodnica povojnega Bresta v Martinjaku. Sin, kot soustanovitelj tovarne, pa je bil Vladimir Premrov (* 5. 4. 1898 + 12. 6. 1983). Parna žaga naj bi bila zgrajena 1926/27, v arhivu (ARS) pa so dokumenti o razširitvi parne žage v obdobju 1935-1938.

Pomemben trgovec z lesom in podjetnik je bil tudi brat Franca Premrova, Jožef Premrov (* 9. 3. 1863 Martinjak + 19. 4. 1937 Gradec Avstrija). Ker so bili starejšemu bratu Francu namenjeni posli doma v Martinjaku 3, se je mlajši Jožef podal v svet. Obsežen prispevek o Jožefu je objavil časnik Trgovski tovariš, letnik 34, št. 6/7, str. 22-23.

Jožef Premrov je po končani trgovski šoli v Mariboru, kot dvajsetleten fant stopil leta 1883 v službo lesne tvrdke Metzeles na Reki. Leta 1890 je skupaj z Josipom Ružičko ustanovil na Reki lesno tvrdko Premrou & Ružička, a sta se že leta 1893 razšla in Josip je osnoval svojo tvrdko “J. Premrou, trgovina in izvoz lesa”. Josip Premrou je začel leta 1896. izkoriščati gozdove Gorskega Kotarja, kjer je kupil od tvrdke Feliks Neuberger parno žago v Jasenku. Isto leto je zgradil parno žago v Cigleniku v Slavoniji, kjer je odslej izkoriščal hrastove gozdove barona Turkoviča. Svoje poslovne zveze je s časom razširil razen po Jugoslaviji še v Italijo, Anglijo, Holandsko in Južno Ameriko in odprl pot našemu lesu v južno Francosko, Tunis in Alžir, v novejšem času (1928.) tudi še v Španijo in (1930.) v Nemčijo.

Po svojih trgovskih uspehih je tvrdka dobila tako vodilno vlogo, da je bil Premrou izvoljen za predsednika reške Trgovske in industrijske zbornice, pozneje pa za njenega podpredsednika, kar je ostal do leta 1919. Bil je tudi med ustanovitelji Reške borze in nje dolgoletni predsednik, nadalje cenzor Avstro-ogrske banke na Reki itd. Poleg svojega podjetja je osnoval na Reki vrsto gospodarskih in socialnih ustanov, tako zavod Fondiaria, Predjemno in posojilno društvo (»Consorzio di anticipazioni e prestiti«) in »Pučko banko«. Bil je tudi eden glavnih delničarjev reške Delniške tiskarne, v kateri se je od 1905.—1914. tiskal Supilov »Novi list«. Na Sušaku je ustanovil delniško družbo za električno razsvetljavo »Elektra«, ki je pod njegovim vodstvom izvrstno delovala, dokler ni leta 1935. prešla v roke sušaške občine. Po njegovi pobudi se je na Sušaku osnovalo »Privredno vječe za Hrvatsko primorje«, leta 1923 pa »Savez industrijalaca i trgovaca šumskim proizvodima«, ki mu je bil dolga leta predsednik. Bil je tudi svetnik Trgovsko-industrijske zbornice v Senju do njene združitve z zagrebško zbornico. Leta 1923 je postal častni konzul Nemške države na Sušaku.

Premrou je rad podpiral vsa slovanska društva in stremljenja na Reki in Sušaku, kot predsednik »Fonda za narodno prosvječivanje« na Sušaku pa je izdejstvoval, da se je sezidal med 1936—1937 v Skradu dom za siromašno in zaostalo deco Sušaka in okolice. Iz zakona z Rečanko Heleno Pajkurić so se mu rodili 4 sinovi, od katerih je Vladimir generalni ravnatelj »Dioničkog društva za eksploataciju drva« v Zagrebu in gozdni veleposestnik v Sušici pri Vrbovskem v Gorskem Kotarju, sinova ing. Josip in Ivica nadaljujeta očetovo tvrdko, sin M. dr. Milan pa je zdravnik na Sušaku. Ob svoji smrti je Josip zapustil večmilijonsko premoženje. Rodbina je v počastitev njegovega spomina določila znatno vsoto 200.000 din za dobrodelne namene, med drugimi tudi 10.000 din za šolo v Premrovi rojstni vasi Martinjaku.

Spodnja dopisnica je prišla iz Reke 6. januarja 1894. Tudi tu teče beseda o poslih. Poslal jo je Natale Prandi iz Fiume (Reke).

Viri:

  • Znameniti slovenski trgovci – Jožef Premrou. Trgovski tovariš, letnik 34, št. 6/7, str. 22-23
  • Polona Otoničar Pajk: Vladimir Premrov – Cesarjev. Notranjski pogledi, marec 2019.

Kraj: Martinjak
Datum: 1894
Avtor: –
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 13. 2. 2022
Oblika: skenirana datoteka

One Comment leave one →
  1. Anonimnež permalink
    12. 03. 2022 07:57

    Še prispevek – Slivniški pogledi maj 2021 | letnik 7 | številka 74 |

    In memoriam:
    Vladimir Premrov (1934–2021)
    Vladimir Premrov se je
    rodil leta 1934 v Martinjaku, kjer je 24. aprila
    2021 tudi preminil.
    Otroštvo je preživel
    v Martinjaku, od koder
    je leta 1941 zaradi vojne odšel v Ljubljano. Na
    Fakulteti za elektrotehniko je zaključil študij
    smer elektro – šibki tok in pozneje je vrsto
    let živel na Dunaju, kjer je bil zaposlen kot
    inženir elektrotehnike pri podjetju Siemens.
    Ko se je upokojil, se je za stalno vrnil v Martinjak, kjer je preživel jesen svojega življenja.
    Vladimir Premrov je bil vrsto let aktiven
    član Agrarne skupnosti Martinjak, po denacionalizaciji pa lastnik martinjske stolarne,
    ki je nastala iz parne žage, katere lastnik in
    ustanovitelj je bil njegov oče.

    Liked by 4 people

Odgovorite Anonimnež Prekinite odgovor

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: