1965 Cerknica – Higiena

Na sliki sta dve pločevinasti banji, s katerima so v preteklosti naši starši počeli marsikaj. Takrat niso imeli za vsako stvar svoje posode ali pripomočka, pač pa so imeli en pripomoček za ogromno opravil. Danes pravimo temu, da je nekdo praktičen. Praktična je tudi letnica v naslovu, saj je približna in se nanaša na čas mojega otroštva, ko smo pri nas doma uporabljali take stvari.

Kot je bil za nas nekaj deset let nazaj »čudovit« prehod iz pločevine na plastiko, tako je bil verjetno za naše prednike nekaj posebnega tudi prehod iz lesa na pločevino pri banjah in podobnem. Prej je bilo vse iz lesa, sicer ekološko in trajnostno, a težko kot svinec.

Pri pogledu na večjo plehnato bajno se najprej spomnim na umivanje. Ne predstavljam si več, kako bi bilo, če se ne bi tako pogosto umival. Če se ne bi umil dva dni, bi sam sebi smrdel in tak v teh časih in v tej vročini ne moreš med ljudi. A včasih je bilo drugače. Živeli smo med kmeti, ki so stalno dišali po vsem mogočem, pa ni nikogar motilo med igro, v oštariji, v trgovini, v šoli … Umivali smo se enkrat na teden v banji s te slike, ki je bila dolga okoli enega metra, pa še takrat smo se umivali v isti vodi eden za drugim, le za “stuširat” je bila čista voda. Oče jo je prinesel v hišo, vanjo je natočil toplo vodo iz enega lonca, ki se je grel na štedilniku na drva, za splakovanje je bil pa drugi. Mulci smo imeli srečo, da smo se umivali prvi, nato pa smo morali iz kopalnice, ki je bila po navadi tudi kuhinja in jedilnica, spat, da sta se potem umila še starša. Kdo pa mislite, da pa je imel takrat bojler ali centralno?

Kako se je umivala moja stara mama, umrla je stara čez 90 let, mi še danes ni jasno, saj je bila invalid in se za vse na svetu ne bi mogla spraviti v tisto malo večjo ponev, ki je med tednom služila za pralni stroj in še kaj. Spomladi je moja mama med tednom v njej naredila tudi šabeso, ki smo jo morali spiti do sobote, da zvečer kopalnica ni bila zasedena. Spomnim se “dišav” stare mame, saj je hodila na stranišče na malo potrebo kar na vrt in jo opravila stoje, saj je bila vedno v dolgem krilu, pod katerim ni nosila nič. Tudi njene prijateljice, okoli katerih me je vozla, ko me je pazila, so bile iste. Tako se je pač takrat živelo. Ko pa se je umrlo, je oče pod pare namestil to banjo in jo napolnil z mrzlo vodo, da se v tistih dveh ali treh dneh, ko so mama ležali v trugi, ne bi začelo kaj dogajati.

Tudi pri drugi stari mami, h kateri sem hodil na počitnice, ni bilo dosti bolje. Nekoč, ko sem bil ravno pri njej na počitnicah so kupili pralni stroj. In to tak, z rezervoarjem, saj v Osredku ni bilo vodovoda. In, dajmo Jožko, vedra v roke pa polnit. Štirna je imela odprtino, skozi katero sem z lesenim vedrom, ki je bilo na 4 metre dolgem drogu, zajemal vodo, jo povlekel ven in z njo polnil plehnata vedra. In spet in spet, dokler nista bila polna. Po dve in dve vedri sem nosil do dvajset metrov oddaljene hiše in jih zlival v rezervoar ob stroju. Prava goba je bil ta pralni stroj, jaz pa star kakšno leto ali dve čez 10. Pa takrat ljudi ni zanimalo niti če bom lahko, niti če bom notri padel … Le kje je bil takrat Center za socialno delo? Pa takrat tudi, ko so me poslali s pet litrskim flaškončkom po strmem bregu do deset minut oddaljenega studenca na robu gozda. Saj voda je bila odlična, pot nazaj pa ne toliko. Ko sem strmino prehodil trikrat ali štirikrat, sem razumel svoje strice, kako lahko pri hoji v hrib do nosu visoko dvigujejo svoja kolena.

Torej, če je bilo tako hudo prati, se je pralo malo. Jaz pa sem molil, da bi se zaradi nošnje vode iz štirne še manjkrat. Spominjam se brisače, ki je visela cel teden poleg lavorja, v katerem je bila voda, ki je bila bolj podobna kavi, saj se je bolj redko menjala. Konec tedna je bila brisača za štiri ljudi po barvi in trdoti kot hrastova skorja, saj jo je bilo treba na kolenu prelomiti, da si si lahko obrisal roke.

In zanimivo, še sem živ. Kljub vsej svinjariji, ki mi je šla čez roke. Edina posledica so bile garje, ki smo jih imeli vsi mulci v našem koncu. Uši pa nismo imeli nikoli. Izgleda, da si jih nismo mogli privoščiti. Po vsem doživetem še kako razumem tisto misel, da pripadniki naše generacije po današnjih standardih čistoče sploh ne bi smeli biti več živi. Pa smo! In to konkretno.

Ta banjca je zanimiva, ker ima pokrov. V krogu, kjer živim, mi ni znal nihče povedati, za kaj točno se je oboje uporabljalo. Če kdo to ve, naj prosim napiše, napiše pa tudi lahko kako se je umivalo pri njih.

Slovarček:

• plehnata bajna: pločevinasta banja

Kraj: Cerknica
Datum: 1965, 2022 (fotografija)
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Jože Brence
Fotografirano: 5. 7. 2022
Oblika: predmet