1930 Dane – V gostinskem prostoru pri Jakopcovih

Jakopcovi v Danah so imeli vsaj med obema vojnama, najverjetneje pa že veliko prej, tudi gostilno. Po vojni jo je zaprl oče sedanjega gospodarja, ker ni prinašala nobenega dohodka več: ob desetih zjutraj se je pojavil kak možak in naročil dva deci, potem pa je to pil do desetih zvečer … Globoko v zemlji pa se je pri Kandaretovih, to je pri Jakopcovih, še ohranila vinska klet z legami za sode, v nekdanjem gostinskem prostoru z debelimi kamnitimi zidovi, kjer so shranjene zgovorne ostaline preteklih rodov, pa prelepo obdelan lesen strop z letnico 1831.

Na fotografiji, ki jo je novembra 2023 posnel urednik Miloš Toni vidimo, da je tudi v Jakopcovi gostilni visela slika maršala Tita po tradiciji in predpisih: pred njim so v javnih prostorih obvezno visele slike Franca Jožefa (spomnimo se vojaka Švejka in njegovih težav s cesarjevo sliko, ki so jo ponesnažile muhe), potem kraljev Aleksandra in Petra, med vojno Mussolinija … Zdaj pa ni več slik vladarja po lokalih, ko imamo drugačen red … pa bi bil morda kar dober biznis, izdelovati in prodajati takele podobe …

Nekoč mi je leta 1929 v tej hiši rojeni Milan Kandare, drugi sin Feliksa in Marije, zadnji gostilničar, ob neki priložnosti zaupal, kako je šel kot še ne 15-letnik k partizanom in bil po vojni močno razočaran, ker ga zakon in “človeški faktor” nista obravnavala kot ostale borce – bil je premlad! (Zakoni pač vnašajo nekaj reda v družbo, a vsak ima vsaj eno luknjo, ki jo barabe izkoristijo, pošteni ljudje pa padejo skoznjo).

Kakšne zgodbe pa so se nekoč pripovedovale v tej starinski sobi? O mlinarjih, furmanih, gozdarjih, vojakih, romarjih, lovcih, popotnikih? Junaške, žgečkljive, opravljive in strašljive, ki so ob vrčkih, kozarcih in kozarčkih dobivale neštete variante in neslutene dimenzije? …

V Danah so poleg drugih imeli, predvsem za vzgojo otrok ali za pripovedovanje ob večerih, vsaj dva čisto svoja strahova in oba se nanašata na gozd. Prvi je bil Mauhar, ki je v gozdu mačko pekel, kar se je vedelo, kadar so se tam dvigali prameni megle, ki so bili videti kot dim. “Mauhar mačko peče!” so rekli, ko so videli, da se izmed drevja sukljajo beli stebrički vlage. In kar se mačke tiče: “Prav ji je, kaj je pa iskala v gozdu! Mauhar vzame vsakega, ki sam hodi v gozd.”

Drugi danski strah, še izpred vojne, je bil Lesenec (Lesienc). Ta je imel na nogi leseno hiško, kamor je zaprl poredne otroke, ko jih je ulovil, posebno še, če v mraku niso takoj prišli domov ali pa so se potepli predaleč proti gozdu, poplavljenemu polju, malim požiralniškim luknjam in veliki Golobini … In kako ogromen je moral biti ta Lesienc! Sta se poznala z enako mogočnim Mračnikom, ki je šaril po drugih gozdovih Javornikov od Kozarišč do Cerknice?

Gotovo pa so tudi v Danah poznali Krvavo stegno, zlasti okoli vode, pa krdela coprnic in še česa. V Loški dolini, Babnem Polju, Loškem Potoku in okolici sem okoli leta 2004 naštela skoraj trideset magičnih bitij, v glavnem nevarnih in hudobnih ali vsaj porednih …

To je pa zgodnja slika Lojzeta Perka, z datumom in podpisom iz leta 1929. Kako se je znašla pri Kandaretovih v nekdanji gostinski sobi, se je pozabilo. Perko se je v Danah zadrževal v času, ko so postavili kapelico v spomin preminulim v prvi svetovni vojni. To je tista z rdečo kupolasto streho, ki stoji na koncu vasi v smeri proti Škriljam. V njej je bil dolgo kipec Matere Božje, ki ga je ustvaril takrat še mladi Lojze Perko, ki se je menda naprej spogledoval s kiparstvom. Je tudi slika iz tega časa? Je ena od mnogih, ki so se menda ohranile pri notranjskih kmetih in izdajajo slikarja, ko še ni imel izdelanega značilnega stila, ki ga kažejo njegove zrelejše slike. Ampak kdor zna narediti enako, naj se javi!

Viri:

• Darko Kandare, Dane, december 20232, ustno
• Milan Kandare, Dane, okoli 1985, ustno

Kraj: Dane
Datum: 1930, november 2023
Avtor: Miloš Toni, Lojze Perko
Zbirka: (predmeti) Darko Kandare
Fotografirano: 28. 11. 2023
Oblika: datoteka