1960 Rudolfovo – Pujsi na kmetiji

Večkrat se postavlja vprašanje – kako smo se prehranjevali, ko še nismo hrane kupovali v trgovinah, in kako je sploh mogoče živeti samo z doma pridelano hrano. Odgovor je enostaven: ni lahko, je pa možno.

V različnih krajih, različnih vaseh in na različno velikih kmetijah smo se do hrane obnašali varčno, skrbno in spoštljivo. Vse ob svojem času na pravem mestu. Eno pomembnih vlog v hrani na podeželju je imelo prav gotovo svinjsko meso in vzreja prašičkov. Prav pri vsaki hiši smo redili prašiče: za domačo rabo enega, dva ali štiri, odvisno od velikosti kmetije.

Celo kmetija se je merila po tem, koliko živine zmore prehraniti. Če so bile pri hiši tri krave in pa trije, štirje prašiči, tam družina ni bila lačna. Za vsako njivo, ki je bila več obdelana, je bil lahko en pujs več, kar je pomenilo toliko več hrane. Če pa je bilo njivic le za enega pujsa, kakšnega zajčka in pa morda eno kravico, tam pa je bil potreben dodaten zaslužek, morda kakšna domača obrt, delo v gozdu ali pa tudi dninarstvo.

Pri več hišah in tudi pri nas smo imeli vzrejno svinjo doma, ki nam je dvakrat na leto rodila mlade pujske. Pujsa plemenjaka so imeli v Osredku ali v Štrukljevi vasi in je bilo treba pujso peljat tja z vozom v posebej zato narejenem zaboju. Spomnim se, ko je ženska z Ravni, pa tudi naša soseda, kar peš »peljala« pujso v Osredek k samcu osemenit. V lončku je imela malo koruze in potresala s posodico pred njo in pujsa je lepo porenkavala in šla krotko za njo. Svinja »nosi« pet mesecev in skoti osem ali devet mladičev. Osem se jih komot prehranjuje, deveti je pa na zadnjem sesku in dobiva najmanj mleka in je tudi vedno najmanjši. Še navada je bila rečt, če je bil kak majhen in suh fantiček, da je tak »kot deveto prase«. Ko so bili pujski stari šest tednov, smo jih že odstavili in jih nekaj prodali, dva, tri pa smo imeli za doma. Prvi teden, ko so bili majhni, smo morali nanje paziti noč in dan, ker kašna pujsa je bila slaba mati in jih je lahko tudi zelo grdo razmetala po hlevu in jih pobila. V poletnem času smo pujske hranili predvsem z mlado travo ali pa deteljo in celo posušeno repno perje, ki smo ga imeli obdevanega v štantu od prejšnjega leta, pa pomije in malo otrobov, da so rasli in se redili. Jeseni, ko je na njivah dozorela pesa, korenje, krompir, pa tudi koleraba, smo pa začeli hrano kuhati v svinskem kotlu in pujse dobro krmiti, da so se čim bolj redili. Pujsi za zakol naj bi bili težki vsaj 150, 180 do 200 kil, da je bilo kaj mesa od njega.

Pranje črev je natančno, dolgotrajno in mrzlo opravilo.

Na začetku zime, konec novembra in decembra so se začele koline. Tisti dan je bil domač praznik. Kar nekaj močnih rok je bilo treba za žival prijet in potem obdelat. Pri nas je bil zato usposobljen ata in še prej stari ata, da smo to delo lahko opravili sami. Pujsa smo poparili s kropom in ga opalužili, da smo iz kože naredili klobase kožarice. Najprej so bile na vrsti čiščenje črev, oprat, obrnit in še in še spirat. Ker ni bilo vode doma, smo to delali na potoku v hudem mrazu, da smo morali najprej led razbit, da smo sploh prišli do vode. Ko so bila čreva oprana, kot bi bilo narejenega polovico dela.

V času kolin je vsak štedilnik premajhen. Tople vode ni bilo nikoli dovolj, za krvavice je potrebno scvreti občevnco, pa tudi malica je morala biti pripravljena pravočasno.

Vedno smo najprej naredili krvavice, ki smo jih tudi z velikim užitkom pokusili in povečerjali. Krvavice smo hranili kakšen teden, odvisno od vremena. Če je bilo mraz, smo jih dali na okensko polico, da so zamrznile in jih imeli malo dlje. Delali smo tudi jetrne klobase, pa tudi pljučne, ki smo jih obesili na »ovna« na izbo, da so se malo okadile. Najbolje so bile kuhane v ješprenju. Boljše od teh pa so bile kranjske klobase ali pečenice. Masa za te dvoje je bila enaka, le da smo pečenice scvrli v masti, jih še vroče položili v velik lonec in zalili z mastjo, enako kot ocvirke. Take smo hranili do poletja in jih porabili za kosilo najbolje s kislim krompirjem. Kranjske pa smo dali kakšen teden sušit na ovna v dim, jih dali v velike, morda tri litrske kozarce in zalili z oljem. Take je bilo treba 15 minut kuhat in smo jih rabili za malico v gozdu. Kosti nismo kaj v živo obrezovali, posušene smo skuhali v ješprejnu, kisli repi ali kolerabi, doma smo pojedli enolončnico, ješprejn z mesnato kostjo pa je bilo za kosilo za ata in starega ata, ki sta tesala trame v gozdu.
Večkrat se je reko: “Vsak udek ima svoj gudek”. Za Božič so bile krvavice, za Novo leto je bil zavratnik, Za svete Tri kralje na pol posušena rebrca, za Sv. Anton suha svinska krača, od tod tudi ime Sv. Anton kračar ali Sv. Anton s pujskom, za pusta klobase kožarce, za Vel. noč svinsko pleče, klobase vzete iz olja ali masti, mesnate suhe kosti za težja dela na polju ali v gozdu, sedaj pa nam ostane samo še šunka. Največji in najboljši kos svinjskega mesa. Ta kos je bilo treba skrbno shraniti, da je lahko čakalo najtežja in najbolj zahtevna dela. Košnja in žetev. Šunko smo skrbno zavili v časopisen ali kakršen koli drug papir trdno povezali s špago in dali v krušno peč. Tu smo jo zagrebli v pepel in trdno zaprli železna vrata, da ni prišla v peč kakšna nepoklicana žival. Tako shranjena šunka je čudovito ohranila barvo vonj in okus, še septembra je bila kod sveža.

V starih časih so ljudje imeli neverjetno spoštovanje do hrane, do zemlje, do praznikov, do običajev.

Slovarček:

• trami: tesani hlodi
• udek: ud, kos mesa s kostjo
• kožarce: klobase iz kože in mesa
• obdevanega: naloženega
• pominje: voda, kjer smo splaknili posodo od hrane
• opalužti: ostrgati kocine
• porenkavala: spuščala glasove
• dninarstvo: delo na polju

Fotografije so nastale 28. 12. 2004 na kolinah pri Pajkovih v Velikih Blokah.

Prispevek je napisala Ana Ivančič.

Kraj Rudolfovo (zgodba), Velike Bloke (fotografije)
Datum: 50. in 60. leta, 2004
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Miloš Toni
Skenirano: —
Oblika: datoteka