1960 Rudolfovo – Pridelovanje semen

Tole na sliki je prav gotovo lan in poprova meta. Meto smo takole sušili, ko je bila dobro suha, smo osmukali liste, zmencali (zdrobili) in presejali na cedilo in hranili do zime. Meta je bila glavna dišavnica za klobase krvavice, pa tudi h kakšni drugi hrani, kuhani s suhim sadjem, je dobro pristajala.

Nekoliko lanu so pridelali prav gotovo pri vsaki hiši, tudi, če ga niso več rabili za prejo. Ko je bil lan suh smo osmukali seme, zdrobili in dobro presejali. Tako laneno seme smo rabili za krave, kadar so se telile. Par dni pred porodom smo jim dali kuhano seme z vodo vred. Lahko pa smo ga rabili tudi kot čaj za boljšo prebavo.

Fotografija je nastala v oktobru 2014 v Šmarati.

 Pridelovanje semen

 Eno pomembnih del na podeželju je bila prav gotovo pridelava in shranjevanje semen. Za vsa semena velja, da so vzgojena iz prav zorjenih, lepo močnih zrn, sadik ali sadežev. Največja količina le teh je bila prav gotovo krompir in žita. 

Do nekaj deset let nazaj smo pri nas poznali le štiri vrste krompirja; bel, rdeč, svetlo moder in pa kifelček. Bel in rdeč sta bili dokaj dobri sorti. Svetlo moder je bil zelo rodoviten, posebno mu je ugajala bolj peščena zemlja in je bilo zelo dober pridelek. Po okusu je bil bolj podoben repi, zelo hitro je bil kuhan in tudi razkuhan, zato smo ga rabili za žgance, pire, za med kvas za kruh in sploh za močnate jedi. Drugače pa je bil v glavnem namenjen za prašiče. Kifeljček, ta je bil pa najboljši, je bil podolgovat, lepe rumene barve in se ni prav nič razkuhal, rabili smo ga za pečt in pa za tenstat.

Za seme smo odbrali srednje debele gomolje in jih shranili v kleti enako kot ves ostali krompir. Značilno za tiste čase je bilo, da ni bilo treba semena za krompir menjavati, ampak smo imeli leta in leta isto seme. Največ, kar je bilo, da so ga recimo v Cerknico dobili z Blok.

Krušna žita, pšenica, ječmen, rž, so morala biti dobro suha, očiščena in debelih zrn. Ko smo na »podu« omlačeno žito vejali, je najprej padlo na tla lepo debelo, težko žito, zatem drobnejše in nato pleve in ostale smeti. Prav to prvo debelo seme so posebej pobrali za seme, ga nasuli v platnene iz domačega prediva narejene vreče in shranili v suh temen prostor, »kaščo«. Po navadi je v kašči stal velik lesen zaboj »Košta ali koštarca« in smo tja nasuli žito za seme.

Za nekrušna žita, kot so ajda, proso, lan, koruza, pa je šlo nekoliko drugače. Ajde nismo želi, temveč pulili, saj je bila slama tako kratka, da bi se jo težko obdevalo. Prav tako smo jo posušili, omlatili, očistili in shranili. Proso pa je za obdelavo moralo biti popolnoma sveže. Takoj smo ga morali z voza zmetati na »pod« kjer smo ga še isti večer »omencali« Na podu so bile ob steno vdelane oprijemalne ograje, da smo se lahko držali, z nogami pa smo stopali po snopih in jih hkrati vrteli, pa spet potegnili nazaj. Zato sta bila vedno dva menca skupaj, da se je tekoče delalo. Za seme smo ga prav tako shranili kot za ostala žita. 

S koruzo je bilo pa spet nekoliko drugače. Na njivi smo obtrgali cele storže, nametali na voz in odpeljali domov. Tu smo štoke dva in dva zvezali skupaj in jih obesili v štant sušit. Tu je bilo lahko tudi čez zimo, nič za to, če koruza zmrzne. Spomladi smo najlepše storže orobkali do polovice in najdebelejša zrna imeli za seme. 

Lucerna, črna detelja, ko smo to kosili in obdevali v štant, smo na njivi pustili nekaj detelje, da je dozorela, zrelo porezali in osmukali seme in je nato čakalo do naslednje setve.
 

Zelje, ohrovt, rumena pesa, rdeča pesa, brokoli, koleraba, korenje

Jeseni smo lepe, zdrave sadike, namenjene za seme, dolgo pustili na njivi, kar do zmrzali, da so čim dlje ostali sveži, potem smo jih populili s korenino in nič otresali zemljo stran, zavili v papir in postavili v vlažen, temen kot v kleti. Še najbolje se je obneslo, če smo jih položili na krompir, da so te sadike črpale vlago iz njega. Zgodaj spomladi smo to posadili globoko v dobro zemljo, da so zrasli iz njih poganjki. Ti poganjki so na koncu vej naredili semena, ki smo jih skrbno ogradili in privezovali, dokler niso dozoreli. Zrele smo osmukali, jih očistili, presejali, razpihali drobčkane otrobe iz njih, jih dali v papirnate vrečke, nanje napisali ime sadike in letnico in jih skrbno shranili v suh in temen prostor do naslednje pomladi, ko smo jih posejali.

Strniško korenje smo posejali zgodaj spomladi na njivo z ječmenom in tu je imel čas dolgo kaliti. Ko smo ječmen želi, smo ga odželi bolj visoko, da nismo poškodovali mladih odganjkov od korenja. Potem smo strnišče pregrabili in istočasno populili kar precej plevela, kolikor je ostalo, pa smo opleli ročno in imeli dva pridelka na eni njivi. To korenje za pujske smo populili zelo pozno v jeseni in je bilo pridelka kar veliko.

Sočivje: fižol, grah, bob, soja: s tem ni bilo veliko dela, zrele stroke smo še malo dosušili, jih oluščili, dali v posodo, kozarec ali vrečko in shranili na hladen in zračen prostor. Paziti je bilo treba, da bi se ne zaredili molji, ki bi jih preluknjali ter v notranjosti pojedli kalčke in s semeni bi bilo konec.

Buče, kumare, paradižnik: lepe debele sadeže, ki so na sadiki dozoreli, smo potrgali, po dolgem narezali in odprli. Tako smo jih pustili še kak teden dozorevati. Z žlico so spraskali semena ven in jih na cedilu pod vodo spirali, da smo odstranili sluz. Čiste semenčke smo dali na časopisen papir in jih posušili do konca. Suhe smo zavili v papir ali v kozarec in shranili do naslednje pomladi.
 

Čebula, šalotka

Debele, zdrave čebule, ki so lepo prezimile, spomladi globoko posadimo na posebej za to pripravljeno gredo. Pri čebuli hitro odženejo dolgo poganjki, zato jih moramo ob času ograditi in privezati na oporo. Ko dorastejo velike kabule, jih z mrežo zaščitimo, da jih ne osuje sapa in pustimo, da dozorijo. Potem kabule odrežemo in jim osujemo semena, damo na cedilo in očistimo drobnih otrobčkov, smetice pa preprosto izpihamo. Naslednjo pomlad semena posejemo zelo na gosto, pomešamo med zemljo in povrhu potolčemo z lopato. Ker je seme gosto vsejano in ko vzkali, bi kalčke z zemljo vred dvignilo in koreninice potrgalo. Če bi pa sejali bolj redko, je pa čebulček predebel. Sicer debel čebulček lahko porabimo za vložit. Ravno prav debel čebulček smo odbrali, dali v vrečko ali v posodo in hranili čez zimo. Pomladi smo te čebulice potaknili po vrstah v zemljo in je zrasla čebula. Šalotka, to pa je ena zelo skromna in hvaležna rastlina, posadi se eno, pa ne prav globoko in jih iz nje zraste najmanj pet pa tudi deset. Dobro je, da srednjo odtrgamo ven, da imajo druge več prostora za rast.

Rože: mlade odganjke smo jeseni potrgali in posadili na gosto v posodo in postavili na okensko polico. Za hladen prostor ni bilo problema, saj je bila ogrevana le kuhinja in hiša s krušno pečjo. Te sadike so se čez zimo le malo ukoreninile, spomladi smo jih presadili na mesto v za to pripravljene posode, na sončno stran oziroma na stalno mesto. Od rož čebulnic npr. tulipanov, gorgin, smo prezimili čebulice v suhem prostoru v kleti, semenčka, kot so astre, cinije, milice, pa tako kot vse ostalo shranjeno v papirnatih vrečkah in suhem prostoru.

Ene in iste vrste semen smo gojili leta in leta nič zamenjevali, tudi nič se ni seme presortalo, vse smo imeli morda 20 ali več let iste vrste semen, nobenega stroška za nakup.

Čeprav stare in večinoma s kamnom zidane hiše, ki niso bile po današnjem okusu, so bila poslopja prilagojena spravilu hrane, krme in semen. Bile so dobre suhe kašče, hladne in v zemljo skopane kleti, po tleh je bila v glavnem trda zemlja, pa na njej položena kakšna deska. Le malokdo je imel klet cementirano, saj enostavno za to ni bilo pogojev. Pa smo kar živeli in preživljali v miru, skromno in v zadovoljstvu.

Prispevek je napisala: Ana Ivančič.

Kraj: Rudolfovo, Šmarata (foto)
Datum: 1960, oktober 2014 (foto)
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Miloš Toni
Skenirano: —
Oblika: 2 datoteki