1961 Triglav – Z enostavno lečo
Moja Ferrania je zabeležila, da je bila naša družina avgusta 1961 na Triglavu. Izlet sta organizirala mamina prijateljica in nekdanja sošolka na učiteljišču Cilka (Cecilija) Mazi (1922-2020) in njen mož Franc, ki sta živela v Bohinjski Bistrici. Njuno in našo družino je sedmega avgusta nekdo, kolikor se spomnim, z avtom ali kombijem potegnil do Rudnega polja. Od tod smo se odpravili na Lipanco. Povzpeli smo se na Lipanjski vrh, od koder je bil čudovit razgled na vrhove in skalne stene.
Naj nekaj povem o svojem začetku v črno-beli fotografiji. Ko sem bil star kakih deset let, mi je stric podaril svoj lahek fotoaparat italijanske znamke Ferrania, model Tanit. Kamera je uporabljala film v zvitku, nastaviti je bilo mogoče le razdaljo. Slike na filmu so bile velikosti 3×4 cm. Iskalo je bilo zasilno. Če si kamero držal vodoravno, je bil to portretni način. Film so mi vložili v fotolaboratoriju, ko je šel prejšnji film v razvijanje in izdelavo malih slik. Na papirnem hrbtu filma so bile številke, na hrbtu aparata pa dve okrogli rdeči okenci. Film sem navijal z nazobčanim kolescem. Ko se je pokazala številka v prvem okencu, je bila kamera pripravljena za slikanje. Po ekspoziciji sem previl, da se je pokazala ista številka v drugem okencu, oddaljenem dobre 3 cm od prvega okenca. Film je bil izvirno namenjen večjim kameram formata 6×4 cm.
Objektiv sem enkrat kasneje odvil: sestavljen je bil iz ene same ukrivljene leče (meniskus). Na soncu je to dalo ne ravno ostre fotografije. V velikosti 5,3 x 7,2 cm so bile nekatere slike še sprejemljive. Bile so za spomin. Verjetno smo marsikdaj tudi stresli sliko. Slikal sem zelo malo. V naši družini smo bili zaradi samo ene plače z denarjem zelo na tesnem.
Nadaljevali smo po dolgi poti do Velega polja. Vmes je podor odnesel del poti, a je bilo mogoče priti mimo. Vodnikov dom je bil praktično zaseden. A očetov nekdanji kolega in moj kasnejši profesor matematike France Šušteršič je naši družini odstopil eno od dveh sob, sicer namenjenih njegovi familiji. Naslednji dan smo bili že na vrhu Triglava. Spomnim se jeklenic. Sestra pravi, da je – takrat stara sedem let – na vrhu jokala, ker so odrasli za otroke imeli le jedilno čokolado (izvirno namenjeno kuhanju). Po sestopu domnevam, da smo še enkrat prespali na Velem polju.
Nazaj grede sva s sestro imela vso pot prebavne težave. Spomnim se imena planina Krstenica, a nisem gotov, da smo bili tam. Spustili smo se v dolino Voje. Tam smo se osvežili in utrujene noge zmočili v mrzlem potoku.
Trije člani naše družine smo na Triglav, kot se vidi na slikah, prišli v nizkih čevljih. V gore smo pač hodili zelo redko. Sploh pa ni bilo denarja, da bi otrokom kupovali vsakih par let pravo pohodniško obutev. Nekaj let pozneje so mi starši v Trstu kupili lahke polvisoke čevlje iz semiša s (sicer bolj plitvim) profilom na podplatih. Imel sem jih zelo rad.
Moja mati je bila iz trgovske družine. Večkrat nas je opozorila, da so italijanski čevlji, za razliko od takratnih jugoslovanskih, znotraj podloženi z usnjem in zato udobnejši. Žal sem omenjene polvisoke čevlje bolj ali manj uničil na športnem dnevu, ob pohodu na Rašico v južnem snegu. Na razprodaji sem nato kupil polvisoke čevlje z nazobčanim podplatom iz Alpine Žiri. Kmalu se je izkazalo, zakaj je bila cena znižana: imeli so trd podplat in trd gornji rob, ki je rezal v nogo. Mama me je spomnila na rek: »Nisem tako bogat, da bi lahko kupoval poceni.«
Kasneje je cela naša družina kupila Adidasove visoke čevlje, izdelane v tovarni čevljev Planika.
Izdelava zahodnih izdelkov po licenci je prinesla kakovost po zmernih cenah. Te so bile sprva precej nižje od cen za enake izdelke v Avstriji ali Italiji. Odprtje proti Zahodu nekako po letu 1963 je bilo blagoslov za potrošnike. Prineslo je novo znanje in poživilo jugoslovansko gospodarstvo.
Prispevek je napisal: Peter Legiša.
Kraj: vrh Triglava
Datum: 8. 8. 1961
Avtor: Lino Legiša
Zbirka: Peter Legiša
Skenirano: —
Oblika: datoteke





