1950 Cerknica – Zvečer

V ozadju se sliši glasba z radia. Na sporedu je Četrtkov večer domačih pesmi in napevov. Dve dekleti sta se ob poslušanju zamotili ena z vezenjem, druga z branjem časopisa. Na mizi sta še steklenica vina in kozarec. Sklepam pa, da sta tam le zaradi lepšega.

Na leseni karnisi visi okrasna zavesa domače izdelave. Na njej so slovenske ljudske vezenine, ki so bile običajno izvezene z rdečo in modro pavolo. Naša mama je morala vedno nekaj delat. Branje in gledanje televizije ni prišlo v poštev. Ob dolgih zimskih večerih je štikala prte. V Ljubljani »Pri Janezu«, nasproti živilske tržnice, je kupovala kotenino. Prti in prtički so bili za na mizo, nočne omarice in kar tako. Tega se je z leti nabralo ogromno. Na mizi pa je bil vedno plastičen prt, ker ga je bilo najlažje očistiti. Le bohnedaj vročo posodo nanj postaviti. Štikan prt je prišel na mizo le ob velikih praznikih: božič, velika noč, birma, sinov rojstni dan (na mojega so pozabili) ali kaj podobnega. Obvezno smo ga zapacali. Potem se je bilo potrebo mučiti še z odstranitvijo fleka. Tedaj še ni bilo raznih odstranjevalcev madežev v pomoč. Prte imam še vedno. Jih ne uporabljam, so pa spomin.

Na desni je bohkov kot, ki je prav tako okrašen z vezenino domače izdelave. Podobnega je imela stara mama. Le dila pod njim je bila večja, ker je bil tudi kot večji. Tja je vedno postavila jaslice. Iz mahu je naredila griček. V mah je zapičila jaslice iz papirja, pritrjene na lesene paličice. Pred jaslicami je bilo še nekaj prostora. Tam je postavila posodico z dušicami.

Gospa na levi lahko tudi šiva. Pred njo je zmeštran kup nečesa. Predvidevam, da je to pavola. Desna dama se je poglobila v branje časopisa. Ko sem jaz prišla iz službe, sem imela to srečo, da me je južna že čakala. Mama je bila v penziji in je skuhala za vse. Naložila sem si na krožnik, razgrnila časopis in začela jesti in brati. Nekoč je mama dejala:

– Narobe bereš.
– Kako, narobe?
– Od zadaj se začne.

V resnici je ona vedno začela z zadnje strani. Meni je šlo to malo na živce, ampak vsake oči imajo svojega malarja.

Tudi ata je rad bral. V poletnih mesecih, ko je bilo zunaj polno dela na njivi in pri košnji, tega ni mogel početi sproti. Časopise si je prihranil za deževne dni in dneve, ko je bil zapovedan praznik in nismo smeli delati. Tedaj je prebral vse časopise za nazaj. Se vsaj za nobeno reč ni sekiral, ker je bilo že mimo. Pri vsakem naslovu članka, ki ga je prebral, je s tintnim svinčnikom naredil kljukico, da ne bi izgubljal časa s ponovnim branjem.

Slovarček:

• dušice: lučke na olju
• tintni svinčnik: je na pogled enak navadnemu svinčniku. Če pišemo na vlažno podlago (papir, les ali kaj drugega) postane zapis podoben pisanju s črnilom. Lahko pišemo tudi po suhem papirju, vendar je treba svinčnik pred tem osliniti. Usta so potem take barve, kot bi si jih spirali s hipermanganom.

Kraj: Cerknica
Datum: 1950
Avtor: Ladislav Regvart
Zbirka: Maja Milavec
Skenirano: 4. 8. 2014
Oblika: fotografija