1947 Ambrus – Birma

Na sliki je razširjena družina moje mame. Nastala je v Ambrusu za farovžem leta 1946 ali 1947. Mamini mlajši bratje in sestre so bili pri birmi. Na srečo je teta še živa in je prepoznala vse osebe na sliki.

Zadaj stojijo: oče moje mame France, njegov oče France, njegova žena Ana, roj. Mišmaš – vsi s Kala, brat Franca ml. Hribar z Ratja, Frančev bratranec Klinagr tudi z Ratja, Šterkaljeva z Ratja – Frančeva sestrična, teta Franca ml. Hrenova iz Tisovca, moja mama Veronika, teta Pepa, Klingerjeva sestra z Ratja.

Spredaj stojijo birmanci: teta Angela, teta Anica, stric Ludvik, stric Tone, teta Marija, teta Olga, ki je povedala imena, Kristina in Anka Hren iz Tisovca, sestrični birmancev.

Moj cenzor je vprašal, kje je smisel objavljanja slike ljudi, ki živijo najmanj 100 km od občine Cerknica. Po avtocesti je 83 km, po stari cesti čez Bloke, Velike Lašče in Žvirče pa 67 km. Da najkrajša pot ni vedno najhitrejša, pove podatek, da vožnja po avtocesti traja 57 minut, po stari pa eno uro in 13 minut. Lahko tudi več, če pelješ našo mamo, ki je vedno celo pot »bremzala«. Sem jo videla, čeprav se je trudila, da je ne bi. Pot sem prevozila tolikokrat, da bi znala miže, kot Miško v filmu »Kdo neki tam poje«. Razen tega so to moji sorodniki. Mlajše sem poznala, od starejših nikogar.

Teta Angela se je poročila s fantom z Ratja in odšla sta živet v Nemčijo. Imata tri otroke in malo stika s tistimi, ki smo ostali. Otroci smo se pred nekaj leti našli na fejsbuku. Teta Anica živi na Smuki pri Kočevju. Ima dve hčeri. Nekdaj so živeli v bloku v Kočevju. Ko je stric kupil bager in z njim delal po vsej Jugoslaviji, je lepo zaslužil. Kupil je opuščeno šolo na Smuki in jo preuredil v dvostanovanjsko hišo. K njima se je preselila mlajša hči z družino. Njen sin ima sedaj ekološko kmetijo Arvak.

Čeprav stric Ludvik, po domače Ludve, ni bil najstarejši, je bil določen za naslednika kmetije. Ne njemu ne ženi ni šlo preveč od rok. Odšla sta v Ljubljano v blok in v službo v tovarno. Tega sicer ne razumem najbolje, ker jaz ne bi zamenjala podeželja za beton za vse na svetu.

Stric Tone se je poročil na Veliki Korinj z Rezko. Otrok nista imela, lepe konje pa vedno.

Teta Marija, klicali smo jo Mica, a se je jezila, ker je bilo to ime preveč kmečko, je edina odšla v Ljubljano v šolo. Stanovala je pri neki starejši gospe, ki je bila fina Ljubljančanka. Ta jo je naučila kuhati in peči najboljše jedi in ostala gospodinjska dela. Nekaj čas je bila teta sprevodnica na tramvaju. Poročila se je s fantom iz Saleške doline, ki je bil rudarski inženir. Zaposlen je bil v rudniku Velenje. Kmalu po rojstvu drugega otroka so ga poslali v Kakanj. Družina je šla z njim. Moj bratranec, ki je hodil v drugi razred, je bil najslabši v razredu, ker ni nič razumel. Skozi prste mu zaradi tega niso gledali. Mlajši bratranec je bil doma pri mami, ki tudi ni bila v službi. Prosti čas si je zapolnila z ročnimi deli. Rada je štrikala. Nekoč je k sebi klicala sosednje ženske, naj pridejo pogledat, kako lepe kite je naredila. Nobena ni prišla, le čudno so jo gledale. Ko je prišel stric iz službe, se mu je potožila, da nobena ni hotela priti. »Seveda ne,« je rekel stric, »če si jih pa klicala, naj pridejo lulčke pogledat.« On je sicer uporabil en drug izraz, ampak mi smo ja ena kulturna spletna stran. Kdor ne razume, naj vpraša nekoga, ki je bil pri vojakih.

Teta Olga se je poročila v Primčo vas. To je levo gor v hrib iz Ambrusa. Živeli so v stari, s slamo kriti bajti, ki jo je zapustil možak, ko je po vojni zbežal v Anglijo, saj ni bil za partizane. Imela sta tri otroke. Stric je šel kmalu v Nemčijo na začasno delo, ki je trajalo do penzije. Domov je pošiljal marke, žena je hodila v službo, skrbela za družino, njivo in da je gradnja potekala tako, kot je treba. Nekoč je stric prišel na dopust in videl, da je dala teta v sobi, imenovani hiša, postaviti krušno peč. V Nemčiji se je pogospodil in zanj je bilo to starinsko. Kasneje je teta povedala, da je vedno, ko je prišel domov, najprej zlezel na peč. Pa jaz tudi, če sem šla tja na počitnice ali pa samo na obisk. To je bogovsko, vam rečem. Gospod, v katerega hiši sta stanovala, je po osamosvojitvi prišel na obisk v Primčo vas. Teta ga je lepo sprejela. Hiša je stala na njegovi zemlji, a ni sitnaril, saj se ni imel namena vračati. Prišli so tudi k nam na obisk in z bratrancem sva ga peljala v Postojnsko jamo, ker si je to želel. Bil je navdušen. Čeprav je do tedaj v Angliji živel že skoraj petdeset let, je še vedno govoril angleško z dolenjskim naglasom. Spomnim se, ko je moja profesorica angleščine nekoč rekla za nekoga iz Loškega potoka: »Tudi če ne pove, od kod je, vem, da je iz Loškega Potoka, ker še angleško tako vleče.«

O birmi moje mame sem že pisala. Prav tako o tem, da je bila za deklo pri Milavcu v Dolenji vasi. Tam je tudi spoznala ata. Mama je bila edina, ki jo je oče naučil kuhat šnops. To sem podedovala po njej. Ja, podedovala, ker pokazala mi nikoli ni. Meni ni zaupala, je pa veliko povedala mojemu sinu. Oče jo je tudi vedno pošiljal po cigarete v trgovino v Ambrus. Takrat so jih prodajali še po kosih. Nekoč je najprej poslal eno hčer, a ni hotela iti, druga ravno tako ne. Ko je rekel mami, si je mislila, da če oni dve ne gresta pa tudi sama ne bo šla in je odvrnila: »Ne grem!« Pa jo je ata nagarbal. To mu je zelo zamerila.

Teta Pepa je edina ostala blizu domače hiše. Poleg kozolca toplarja, ki je od hiše oddaljen približno petdeset metrov, si je postavila svojo hišo. Atu je bil na celotni domačiji najbolj všeč kozolec in je vedno dejal, da bi ga takoj odpeljal, če bi se le dalo. Mama pa ni nikoli pozabila povedat, da ga je pomagala graditi.

Kraj: Ambrus
Datum: 1947
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 12. 2. 2025
Oblika: fotografija