Skip to content

1970 Begunje – Pri Cencu kuhajo

29. 10. 2014

140616086-002Takole so pri Cencovih kuhali šnops. In potem je mama s pokušatelji pozirala ped fotografom in se delala, da tudi ona pije. Pa sem prepričana, da ga ni. Kakor ga tudi moja mama ni nikoli pila. So hodili drugi pokušat, če je dober. Eni celo večkrat. Nekoč sem eni rekla, naj mi skuha kofe. Pa je rekla, da ga ne zna, ker ga ne pije. “Veš kaj,” sem ji odvrnila, “moja mama tudi ni pila šnopsa, pa je takega skuhala, da so ga še abstinenti pokušal!”

Takole januarja ali pa februarja je čas za kuhanje šnopsa. Kmečka opravila so več ali manj končana, koruza je zličkana, drva pospravljena, seno tudi, nekaj je pa treba delati. Pa še mraz pritiska in treba se je ogreti – od zunaj in od znotraj. Pa se gremo kuhanje šnopsa. Ogenjček greje lička od zunaj, šnops pa od znotraj. In to je tista zdrava kmečka barva. Ne pa od burje! Vse je tehnika, aritmetika, gumerabika, je rekel Džoko iz “Naše krajevne skupnosti”. Njemu je namreč Frakelj v podobi Zlatka Šugmana kuhal šnops, tako na skrivaj, da jih davkarija pa inšpekcija ne bi za vrat držali, ker so nameravali ta šnops potem prodajati v gostilni, pakiran v steklenice od kupljenega šnopsa. Inkaso bi bil pa čisti dobiček – neobdavčen. Frakej je tak šnops skuhal, da je Džoko kar dol padel, ko ga je poskusil. Je imel gotovo 60 voltov – šnops namreč. Ampak Frakelj ga je pil kot kamelce. Vse je stvar tolerance, veste.

Naša mama je tudi kuhala šnops. Vsaj nekaj let. Potem je tudi pri nas nastopila prohibicija, ki so jo uradno imenovali trošarina, pa se je odločila, da za davkarijo pa že ne bo delala. Kmalu za tem je tudi moj sin skoraj vse češplje podrl. Če rečem češplje, mislim drevesa, ne pa to, kar morda vi.

Kuhanja šnopsa se namreč ne da skriti, ker po celi ulici diši. V Ameriki so se tudi v času prohibicije dobro znašli. Kuhali so ga kar v Mamutski jami. Prostora so imeli dovolj, saj je dolga več kot 600 km.

No, naša mama ga je kuhala v svinjski kuhinji. Pa to je treba znati. Mora curljati iz rorčka samo za en cvirenček. Ko ga je en naš znanec kuhal, je teklo ven kot iz pipe in je bil seveda za eno figo. Je pa tudi pod kotlom nalagal, kot da meče v borzig mašino. Samo da bi bilo prej konec. To tako ne gre. Žganjekuha je delo za potrpežljive. Zaželjeno je tudi, da je kuhar abstinent, da še kaj ostane za druge ali pa za prodajo, pa za rožice namakat in še kaj. Pod kotlom je treba nalagati z občutkom. Najprej priteče cvet. To je sam špirit in to lahko pijejo le Rusi. Moj bivši se je enkrat nekaj napihoval, da ga bo ruknil en kozarček. Mama, ki ji ni bil prav po godu, mu je nalila cel deci, on ga je pa eksal. Je takoj tekel štiri kroge okrog hiše in še tri dni ogenj bruhal. Cvet je dober edino za razkuževanje ran, pa še to le zunanjih. Moraš jih pa razkuževati na prostem, ker te tako privzdigne, da je strop v nevarnosti, če bi to počel v hiši. Peče k strela! Vsak narod ima svoj običaj za kuhanje šnopsa. Kaj narod, skoraj vsaka vas. Pri nas ga dvakrat kuhamo, da res fejst prime. Bosanci ga kuhajo le enkrat in potem so tisto bolj kamelce.

Enkrat sem nesla za svoj rojstni dan v službo eno flašo maminega šnopsa. Vsi so ga tako hvalili, da ni za povedat. Sem takoj prodala sto litrov, čeprav ga nismo toliko skuhali. Pa je prišla tudi ena sodelavka, ki je sicer nisem povabila, ampak je zavohala, in sem jo vprašala, kaj bo pila. Je rekla, da alkohola ne, ker ne sme zaradi bolezni. “A boš en šnops?” “Ja, šnops pa bom!” Vidite, to ni alkohol, je zdravilo. Nalila sem ji pol kozarca od dva deci. Kot bi mignil je bilo po njem. Potem si je še dvakrat sama dolila. Jaz sem si pa rekla, da je šnops za vse in sem ga skrila v omaro.

En drug moj sodelavec je imel tudi flaše v omari skrite. V fasciklu. Na enem ministrstvu pa so imeli tajnico, ki je prišla zjutraj čisto trezna v službo, domov je šla pa malo cik-cak. V službi ni bilo bifeja, pregledali so ji vse omare, na skrivaj še torbico, pa pijače ni imela. Pa da ne bo kakšne pomote, svoje delo je kljub vsemu dobro in brez napak opravljala. Najbrž je rabila samo malo vzpodbude. Kot Prešern in Cankar pa še kdo. Potem pa se je le našel en malo bolj inteligenten in je še v ta okrogel fascikel pogledal. In glej hudiča, pravzaprav flašo! Jo je skrivala v košu za smeti.

En Rakouc (To je Rakovčan po domače.) je tudi rad pil. No, saj takih je več, ampak ta je bil nekaj posebnega. Ko je prišel iz službe domov, je moral ženi pihniti v nos. To je rakovški alkotest. In če je ugotovila, da je pil, sta imela potem predavanje iz zoologije. Eni pijančki radi čikgumajo (žvečijo žvečilni gumi). Menijo, da na ta način z vonjem čikgumija ubijejo vonj po alkoholu. Ma, se malo motijo. Potem ne smrdijo ne po čikgumiju, ne po alkoholu, ampak tako, kot bi nekdo en šopek poprove mete zažgal. Toda ta Rakouc je bil veliko bolj pameten, kot smo itak vsi. Ko se je naveličal vsakodnevnega pihanja, je pred odhodom iz službe prežvečil en strok česna ali pa dva. In potem je ženi pihnil v nos iz polnih pljuč zraka, smrdečega po česnu. Vam povem, baba se je kar sesedla. In potem mu ni bilo treba več pihati.

Mojega prijatelja stari oče je tudi kuhal šnops v Postojni, ko so bili Italijani tam. In so hodili pokušat pa so rekli, da ni dober, ker ne peče. “A, ne peče”, si je mislil, “bo pa pekel!” In je natresel cukra, da je tista skuhana žlobudra pekla k žerjavica. Potem je bil pa dober. Ja, okusi so res različni.

140616086Sami Begunjci:

  • Vinko Otoničar, Čopec,
  • Anton Rožanc, Uštin,
  • France Meden, Kržič.
140616086-001Cencova mama in ata:

  • Julka Turšič,
  • Milan Turšič.

Slovarček:

  • 60 voltov: pride od tega, ker na vsaki steklenici piše, da vsebuje XX vol. alkohola
  • prohibicija: zakonska prepoved trgovanja in javne uporabe alkoholnih pijač
  • inkaso: izkupiček
  • borzig mašina: ene vste lokomotiva

Kraj: Begunje
Datum: 1970
Avtor: Mile Turšič
Zbirka: Janez Turšič
Skenirano: 16. 6. 2014
Oblika: fotografija

Advertisements
8 komentarjev leave one →
  1. 29. 10. 2014 08:31

    Krasno branje, zabavno in poučno, prava jutranja terapija! Hvala, Ivanka!
    O pokušanju šnopsa lahko dodam le še to, da so pri mojem stricu na Jezeru vsi kameradi pridno hodili pokušat in svetovat kako bi šnops še izboljšali tako da nazadnje ni nič ostalo za v flašo, so vsega sproti popili… tako so vsaj njihove babe natolcevale.

    Všeč mi je

  2. Anonimnež permalink
    29. 10. 2014 08:53

    Za likof (zaključek) so šli pa k sosedu še eno litrco kupit.

    Všeč mi je

  3. Breda permalink
    30. 10. 2014 07:30

    Pri nas še vedno kuhamo šnopc. Kuha ga Janez, ki pa se je že malo moderniziral. Sedaj kuha na plin in tako lažje uravnava mali curek, ki mora priteči iz rorčka. Pa tudi popije se ga ne, ker je v kuhinjci skoraj vedno sam. Popije se ga pa kasneje (Janez pravi da skoraj vsega popijem jaz), ko vanj namoči razne rožice- janež, borovničke, meto, lipo, smrekove vršičke, hruško… Zato je bolj sladko in je meni bolj všeč. Tudi prodajamo ga ne, saj ga ni, če ga popijem jaz. 🙂

    Všeč mi je

  4. 30. 10. 2014 11:39

    Ja, pri nas, pri Cencu še sedaj kuhamo šnops. Ata mi je rekel, da se splača kuhat samo iz hrušk ali češp, jabolka pa, da še drva ne pokrijejo.

    Mama Julka je pri nas imela glavno besedo in tudi probala ga je. Omočila je vrh prsta v šnopc in ga narahlo prinesla do jezika. Jezika se je le dotaknila, požirka ali šluka mislim da ni naredila nikoli. Tako je ocenjevala in določila kakšen je šnopc. Čez pol ure ali že prej pa: “Joj kako se mi vrti v glavi.”

    Kuhanja pa sem se naučil in navdušil od teh možakarjev na gornji sliki. To navdušenje je le tlelo malo več kot trideset let. No ja, kuha pa se in tudi lušno je. Če je pa dober mora pa kakšen drugi reč. Jaz ga tudi s prstom probam, ha,ha.

    Všeč mi je

    • bozatoni permalink
      30. 10. 2014 12:04

      Jaz ga tudi večkrat probam in je vedno zelo dober 🙂 Največkrat pa takega, ki je namočen v sladke dodatke 🙂 Tisti, ki ima noter hruško, je pa špica 🙂

      Všeč mi je

  5. medvedd permalink
    30. 10. 2014 15:40

    Jaz sem svoje čase tudi sam skuhal šnops, ene dvakrat. Priprave (kotel, mlin za sadje…) so bile doma, prav tako sadovnjak. Nisem ga pa znal kuhati in sem šel malo povprašati okoli ljudi, ko so to znali. In kaj sem zvedel, vsak s katerim sem se pogovarjal, mi je povedal svoj način kuhanja, tako da sem bil še bilj zmeden. Pogruntal pa sem, da se šnopc lahko kuha na en in tisoč način in če ga prav skuhaš je vsak dober. Enotni so so bili samo v eni stvari, ne sme se ga zažgati,ker pol je zanič. Skratka, ene dvakrat sem ga skuhal in je bil prav dober, tekel je kot oljček in vsega smo porabili, malo z rožcami in vršički, malo pa kar tazga, srovga (tak je meni še najboljši).

    Všeč mi je

  6. Janez permalink
    31. 10. 2014 09:31

    Ja vsak ima svoj način kuhanja in mešanja tako, da je glih taprav. Jaz sem vzel za tisti končni finiš način, ki mi ga je povedala Robča mama (njihov šnopc smo pili okoli 70 leta na polhanju,)Barbara se sigurno spomni, kako je bil olan.

    Všeč mi je

Trackbacks

  1. 1944 Rakek – Domača zdravila | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: