1955(?) Gornje Jezero – Skupina pred Vragovo škarpo

Slika je iz zapuščine Franca Trudna in to je vse, kar zanesljivo vem o njej. Sodeč po oblačilih, je bila posneta nekako sredi petdesetih let. Od tu naprej samo ugibam: je slika res narejena na Gornjem Jezeru, kot se mi zdi? Na cesti pred škarpo in ograjo dvorišča gostilne Petrič, po domače Vragove? So na sliki Petričevi ali kakšni drugi Jezerci? Ali celo čisto tuji ljudje? … To svoje vse počez ugibanje vendarle utemeljujem s tem, da sem tiste čase večkrat obiskovala Gornje Jezero in nekatere od teh ljudi najbrž tudi videvala, da se mi zdaj zdijo znani, še posebno ženska z očali. 

Urednik mi je napisal naslednjo opombo ob sliki: ” Ko si rekla, da je to najbrž Vragova škarpa, se mi zdi desna ženska v beli bluzi kot Vragova Vida. Če je to v petdesetih letih, sta mogoče spredaj tudi Vragova mama in oče. Tudi meni se vsi zdijo znani.”

Pa kako to, da so se slikali ravno na cesti pred škarpo, tako da je fotograf stal na odcepu poti proti dolnjemu delu vasi, kjer bi ga danes povozil avto, preden bi končal svoje delo? Po mojem je bila vzrok osvetlitev, kajti Vragovo dvorišče pred hišo nad njimi je bilo v celoti v senci ogromnega oreha in drugih dreves …

Ponoči se mi je posvetilo, da je bila fotografova mama doma od Vragovih in bi lahko Franc Truden tukaj – morda ob kakem posebnem dogodku, ko so bili vsi zbrani – slikal svoje sorodnike … Mogoče je sivolasa ženska s slike prav tista, o kateri mi je Ladica Štritof pripovedovala, da je 20. 8. 1942 gredoč od maše na Ulaki naletela na trupla pobitih domačinov in potem pretresena prihitela povedat k Hlepinovim, da tam leži ustreljena tudi njihova Pepca. Ne morem si pomagati, da ne bi tega zapisala, čeprav sem predvidevala, da bo tukaj nastal prispevek z bolj vedro vsebino … Ampak tako je življenje: solze in kruh.

Nekaj let po domnevnem nastanku te slike sem poleti preživljala po kak teden pri sorodnikih na očetovem domu in okusila malo vaškega življenja Gornjega Jezera. Tam sem še lahko videla, kako zgleda paša vaške črede, kakršnih v Loški dolini takrat, ne vem zakaj, niti slučajno ni bilo več.

Zjutraj so se oglasili po vasi klici, rožljanje zapahov in verig, kak zvonec vmes, vse pospremljeno z mukanjem živine. Z dvorišč so se na pot prizibale velike krave in priskakljala teleta, za njimi pa je s palico šepal možak nedoločljive starosti v ponošenem suknjiču in hlačah, v gumijastih škornjih in zamaščenem klobuku. S palico je usmerjal živali navzdol po klancu in nekaj meni nerazumljivega vpil. Kak fante ali ženska so zavračali in poganjali živali, ki so hotele po svoje. Za živalmi so kot vhodi v črne votline ostala odprta, z belim obrobljena hlevska vrata in jih tako počakala do večera … Strmela sem v naraščajočo čredo, poslušala klice in topotanje živalskih parkljev in se čudila, kako lahko krave kakajo, kar medtem ko hodijo. Kravjeki v različnih stadijih svežine so bili vsepovsod po poteh in dvoriščih … Čreda je odšla na pašnike ob jezeru in z njo črednik s pomočnikom. Čredniku so rekli Joško in vedeli povedati, da je doma nekje od Prezida.

Takrat nisem vedela, da sem priča prizorom, ki bodo kmalu živeli le še v spominih starcev in v povestih Slovenskih večernic. Naslednje krave na paši sem tu in tam videla šele čez precej let, ko me je zaneslo na Veliko planino in drugod po hribih. Nekaj časa so kmetje svoje vse redkejše živali krmili samo v hlevih, vsaj v Loški dolini je bilo tako, potem pa so prišli električni pastirji … 

Skratka jezerska čreda s svojim šepastim pastirjem je prenehala obstajati, a so se črednika ljudje še kar spominjali, ker je bil zadnji svojega stanu in ker je bil s svojo prizadetostjo poseben in celo tragikomičen. In glej: Tilka Klepac je nekaj let nazaj objavila svoje spomine na pašo in ob tem opisala tudi črednika, ki so mu rekli Zdravo Joško. Takoj sem v njem prepoznala šepastega moža s palico iz mojih mladih let. Takole piše v prispevku.

Ker je pri zbiranju še ne zapisanih zgodb za to spletno stran vedno tako, da beseda da besedo, sem zadnjič naletela na še eno pripoved o jezerskem čredniku.

“Pa ti veš, da je imel jezerski črednik eno štruco kruha od svetega Jurija pa do svetega Martina?”

Nisem vedela. In tudi kako bi imel eno štruco kruha vso pašno sezono, ki se je po tradiciji začela o svetemu Juriju 24. aprila in končala 11. novembra, o svetem Martinu? Tudi Matevž Hace je pisal, kako so se pastirji o svetem Martinu srečevali pri Vidmarju v gostilni, kjer so z vinom krstili sezonski zaslužek … 

Kako ljudem vse prav pride! Samo da je hec!

Za povrh sem na isti poti z enako štruco tudi sama doživela nekaj vrednega spomina: sam Matevž Hace, takrat minister iz Ljubljane na obisku v domačem kraju, me je tam srečal potem, ko sem v svežo štruco, kupljeno po maminem naročilu, že izvrtala lepo luknjo, in mi naredil strogo pridigo o spoštljivem ravnanju s kruhom. Še danes ga vidim mrkogledega, strogo zravnanega in slišim njegov gromki glas … 

In čisto na koncu razplet, razjasnitev, katarza – kakor v gledališču: na sliki so res Petričevi, po domače Vragovi! Sedita oče in mati, zadaj so tri hčere – Marija ali Milka, Ana in Vida – in dva zeta, večji od otrok na kolenih starih staršev pa je najbrž naša vrstnica Marina. Družino je s posredovanjem moderne tehnologije in malo spretnosti tik pred oddajo članka prepoznala moja sestrična, ki je na Jezeru preživela mnoga poletja … 

Slovarček:

• onuče: obujke; kos blaga za ovijanje stopal

Viri:

• Franc Bavec, Podcerkev, april 2025, ustno
• Ladica Štritof, Koper, 2020, ustno
• Marija Poženel, Bločice, april 2025, SMS

Kraj: Gornje Jezero 
Datum: 1955(?)
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 21. 7. 2012
Oblika: negativ 6 x 9