1970 Novi Kot in Babno Polje – Na pašo

Veselovega Tončka je nekje okoli leta 1970 na Ivanovem dvorišču v Babnem Polju fotografiral najbrž oče, Tone Vesel. Krava je last dečkovega starega očeta in kmalu po nastanku te slike je bila prodana v Topol na Blokah Antonu Hribarju, bratrancu Ivanove gospodinje – dečku s slike je dogodek ostal neizbrisno v spominu, kakor tudi to, da v tistem času na Babnem Polju krav niso več pasli, ampak samo še krmili pri jaslih.

Tonček je videti prav ponosen, morda zato, ker je lahko sam napojil kravo pri vodnjaku, saj se je bližnja lokev takrat že skoraj posušila … Rad ima živali in tako bo ostalo, dokler bo živ.

Tudi Tilka Klepac, ki je napisala spodnji prispevek o paši, je imela rada živali z domače kmetije in spomin nanje jo greje še danes.

BILA SEM PASTIRICA

V Novem Kotu smo imeli veliko gmajno. Delila se je na dva dela. Spodnji del vasi je imel svojo, mi, ki smo živeli v zgornjem delu, pa svojo. Naša gmajna je mejila na prezidansko, ker je čeznjo potekala meja med Hrvaško in Slovenijo. Kadar so tu pasli prezidanski pastirji, smo se jih bali, predvsem mlajši se nismo radi srečali z njimi, ker so nam nagajali, starejši pa so se med seboj tudi stepli. V mojem otroštvu je gmajna nudila res dobro pašo. Drevja je bilo le za vzorec, prevladovalo je brinje, trava pa je bila obogatena s planinskim cvetjem. Tu sem spoznala šentjanževko, tavžentrožo, ranjak, trpotec, pljučnik, arniko.

Tu smo pasli otroci iz sedmih kmetij (Frenckovi, Pužetovi, Petrkovi, Ožanovi, Kašjakovi, Pargarjevi in Štodlovi). Pasli smo govedo in ovce. S pašo smo začeli spomladi, ko je ozelenela trava, končali pa pozno v jeseni. Do septembra smo pasli po gmajni, ko pa so kmetje pokosili otavo in pobrali poljske pridelke, smo lahko pasli po travnikih in po njivah okrog domačij. To so bila najlepša leta mojega otroštva. Na pašo smo gnali dvakrat dnevno: dopoldne in popoldne. Ko smo živino izgnali iz hleva, so šle vse za kravo vodnico Liso, ki je imela zvonec po vulcah naravnost na gmajno. Tu so se srečale z živalmi z drugih kmetij in se med seboj pomešale. Čreda je bila velika. Pastirji smo pazili, da ni šla živina v škodo na travnike ali njive, da ni katera žival odtavala vstran od skupine in da smo gnali živino tja, kjer trava še ni bila popasena.

V začetku moje pastirske kariere nam je volk pred očmi raztrgal ovco. Še danes imam pred očmi preplašeno kričanje otrok, volka, raztrgano ovco in ata, ki jo v karjoli pelje domov.

Zgodilo se je, da je krava tudi telila na gmajni. To se je pripetilo meni. Ko je bil čas za domov, krave Dimke ni bilo. Vse sem preiskala in zraven glasno jokala, pa je nisem našla. Ko sem doma povedala staršem, kaj se mi je pripetilo, sva šla z atom takoj nazaj, da sem pokazala, kje sem pasla. Našla sva jo v gostem grmovju, pa ne sámo, poleg nje je stal lep siv teliček. Odleglo mi je.

Včasih smo se zaigrali in pozabili čredo, ta pa je bila na travniku navadno v najlepši travi. Vse so popasle in pomendrale. Lastnikov smo se potem dalj časa izogibali. Najbolj smo se bali Trnufca … Na gmajni smo se skrivali, lovili, tepli prasico, plesali kolo Rdeče češnje rada jem, se igrali Črnega moža, deklice smo tudi večkrat pekle potičke z blata.

Nekoč nas je med igro zmotil medved. Tekel je mimo nas, dlaka mu je mahedrala, bolj se je bal nas kot mi njega. Iz radovednosti smo tekli za njim v gozd in gledali kam gre.

Na gmajni smo tudi kadili, pa ne cigarete, ampak suh srobot … Znali smo si poiskati smrekovo smolo, vedeli smo, katera smola je dobra za žvečenje in katero je treba prej staliti na ognju. Tisto smolo, ki je nismo žgali, smo dajali tudi na rane. Kožo je razjedla, da se je izcedil gnoj in rana seje zacelila.

Neko leto smo imeli v vasi črednika. To je bil Zdravo Jožko. Doma je bil iz Prezida, bil je vaški posebnež. Nosil je klobuk s povešenimi krajci, malo krajše hlače z oprtami, srajco in suknjič. Obutve se ne spomnim. Bival je v vsaki hiši nekaj časa. Kdor mu je nudil prenočišče, ga je tudi prehranjeval. Mi otroci smo bili poganjači. Mi in starejši smo ga pozdravljali z “Zdravo Jožko!” On pa je odgovoril: “BOG TE ŽIVI-ŽIVI-ŽIVI-JOŠ-JOŠ- JOŠ-TAK-TAK-TAKU JE!” Prav zaradi tega pozdrava se ga je prijelo ime Zdravo Jožko. Bil je črednik tudi po drugih krajih. Dobro so ga poznali na Jezeru in v Loški dolini.

Znanka iz Prezida mi je nedavno povedala, da je bil Zdravo Joško v mladosti zelo močan človek, potem pa ga je kap. Desno roko je imel hromo, zato jo je vedno držal v žepu. Jedel je z levico. Šepal je na levo nogo. Vedno je nosil gumijaste škornje. Poleti si je noge ovil z onučami, pozimi pa je nosil volnene nogavice, ki mu jih je spletla Škrjančeva mama, mama moje znanke. Le-ta je tudi vsako leto, ko se je Jožko vrnil v jeseni domov s paše v Prezid, poskrbela, da je dobil čista topla oblačila. Prezimil je v svoji hiši v Školski ulici, spomladi pa je zopet postal črednik. Po smrti je hišo zapustil oskrbnikom. Poročen ni bil nikoli …

Ko smo živino gnali opoldne ali zvečer domov, se je ta prej napila na vaških lužah. Imeli smo tri luže: Vedkovo, Mandravo in Markavo. Prvi dve sta bili že izpred 2. svet. vojne, Markova pa je nastala v času petdesetih let prejšnjega stoletja. Po močnem deževju se je kotanja napolnila z vodo. Ko so živali prihajale pit, so steptale tla in voda se je obdržala. Ko smo prenehali s pašo, so z leti tudi luže izginile. Spomladi so bile polne paglavcev kasneje pa žab, ki so ob poletnih večerih ubrano regljale.

Pasli smo večinoma bosi. Podplati so bili trdi in polni otisk. Proti koncu moje pastirske službe smo pasli v galošah ali pa v platnenih copatih znamke Borovo. Ti so bili na začetku poletja beli ali pa modri, v jeseni pa barva ni bila prepoznavna ali pa so bili copati že raztrgani.

Neko jesen sem pasla na Ožanovih travnikih. Zjutraj je bila slana in me je zeblo v bose noge, zato sem komaj čakala, da se je krava podelala in sem lahko stopila v topel kravjak. Kmalu po tem so mi starši kupili čevlje iz svinjskega usnja. Lepo sem skrbela zanje. Redno sem jih mazala z mastjo za čevlje. Le-ta je zaprla pore v usnju, da niso premočili.

Moje delo pastirice se je končalo, ko sem šla v osemletko v Stari trg. Nasledil me je mlajši brat, pa ne za dolgo. Otroci so odrasli in šli naprej v šolo v druge kraje, ker je bila v Novem Kotu samo štirirazrednica in s pašo se je tako končalo. Danes je naša gmajna smrekov gozd. Gmajna pa, ki smo ji otroci, stari nekje od petega do enajstega leta, vdihnili dušo in ji dali življenje, živi le še v naših spominih.

Naj dodam, da sem črednika Jožka iz Tilkinega prispevka tudi jaz poznala. Ker sem se bala vseh in vsega, sem se tudi njega, saj je nosil velikanske gumijaste škornje, ki so pri hoji čudno klokotali, čeprav je v njih najbrž imel kakšne obuojke. Šepal je in se zato opiral na svojo pastirsko palico, ko je dvakrat na dan kričal nerazumljive besede po Gornjem Jezeru, kamor me je zaneslo na kratke počitnice k teti. (Šele pozneje sem doumela, zakaj so mi vedno rekli: “Kričiš ku čejdnek!“, ko sem klicala sosede k igri … danes to naredijo s telefončki …) Poleg tega so se na njegovo vpitje iz vseh hlevov na vaško pot vsule krave, ki so bile tako ali tako nevarne zame … Prizor pa sem si dobro zapomnila in drugi tudi, saj smo nekje še nedavno govorili o Zdravo Jožku. Jožko je bil edini črednik, ki sem ga kdaj videla od blizu, in eden zadnjih, če ne čisto zadnji v naših krajih. Upam, da počiva v miru.

Slovarček:

• vulca, vulce: pot od hiše do gmajne, ograjena s plotom iz lesenih drogov (rant), da živina ni uhajala.(Novi Kot). V Loški dolini se je uporabljala podobna beseda ulca ali ulce kot izraz za pot, stečino ali kot ledinsko ime.
• pisa: črta
• drakslan: stružen
• obuojke (Loška dolina), onuče (Novi Kot, Prezid, Babno Polje)/em>: obujke, ovojke; kos blaga ovit okoli stopala, ki je nadomeščal ali dopolnjeval nogavice.
• ku čejdnek: kakor črednik
• tepsti prasico: razširjena pastirska igra, ko pastir skuša s palico spraviti v luknjo “prasico”, največkrat staro konzervno škatlo, drugi mu hočejo to preprečiti. Obstaja več poimenovanj in variant igre: prasico bit, prasico ugajnat, kozoklemf, kiza cera, kozo touč … (Folklornik, 2009, str. 28)
• gajžla: bič

Viri:

• Tilka Klepac, spomini, 2018, pisno,
• Vida Ožbolt, Smelijevo naselje, Lož

Kraj: Babno Polje – slika; Novi Kot – zgodba
Datum: slika okoli 1970, zgodba okoli 1953
Avtor: verjetno Tone Vesel starejši
Zbirka: Slavko Ožbolt
Skenirano: 5. 4. 2018
Oblika: fotografija