Skip to content

1928 Gornje Jezero – Pri Vragu

27. 05. 2017

Pred gostilno Ivana Petriča, po domače Pri Vragu, se je tistega daljnega dne malo pred požarom, ki je 5. avgusta leta 1928 opustošil Gornje Jezero, zbrala druščina triintridesetih ljudi, od tega dva uniformiranca – mogoče graničar in žandar, štiri ženske in dva otroka. Pa še dva psa sta na sliki. Glede na to, da oreh ni olistan, po tleh pa ni videti odpadlega listja, sklepam, da je posnetek nastal spomladi, najverjetneje v nedeljo ali na praznik, sodeč po praznični, bolj ko ne topli obleki ljudi. Kakšna priložnost je bila to? Velika noč, veselica, državni praznik, žegnanje? In kdo je fotografiral? Glede na izvor slike lahko ugibamo, da je bil mogoče Lojze Tomec iz Starega trga. A zgolj ugibamo.

Vragova hiša tukaj še ni povišana za eno nadstropje, pač pa je pokrita z opeko za razliko od hleva in skednja, ki sta krita s slamo. Oreh na sliki je stal še dolgo v osemdeseta leta in na cesti pod njim se je ustavljal avtobus, medtem ko sta šofer in sprevodnik skočila noter na malico ali osvežitev, včasih z njima tudi potniki in takrat navadno nismo prišli na cilj ob napovedani uri … Vsaj še malo pred letom 1970 je bilo tako …

Alojzija Strle, Andrjaževa Lojzka z Gornjega Jezera, ob nastanku slike še ni bila rojena, zato tudi ne pozna ljudi na sliki, razen možaka s harmoniko, ki je bil njen stric. Tiste čase se je – kot vsi vrstniki – precej ukvarjal s kontrabantom kljub materinemu nasprotovanju. Slišala sem že njegovo zgodbo: Ko se je spet enkrat odpravljal čez mejo na svojo tihotapsko pot, ga je mati kot že velikokrat prej, tako zelo lepo prosila: “Janez, ne hodi!!”

“Mama, samo še danes, potem pa res ne bom šel nobenkrat več!” jo je poskušal pomiriti sin … Res ni šel: tiste noči so ga pri prehodu meje ustrelili graničarji …

Na sliki je kar šest godcev z brenkali – mandoli­nami, bisernico, kitaro in basom oziroma “berdo”, pa še harmonikar, Andrjažev Janez. Zaenkrat nisem mogla izvedeti, kdo so bili drugi godci. So prišli iz kakega drugega kraja ali so to že Jezerci, ki jih je skupaj zbral mladi učitelj Furlani, pod katerim je kulturno življenje na Gornjem Jezeru dobesedno zacvetelo? Ne le, da sta z ženo poleg obveznega programa učila mladino umnega sadjarstva na šolskem vrtu in vseh vrst ročnih del, ampak sta poleg vodenja tamburašev režirala in pripravljala tudi gledališke predstave v soseskinem skednju, ki so navduševale bližnje in daljne obiskovalce. Ker je Furlani učil že mojega očeta, ki je bil rojen leta 1918, je prav mogoče, da so tudi muzikantje na sliki iz leta 1928 že člani tamburaške skupine, ki jo je ustanovil on.

V zvezi z glasbo in glasbili na Gornjem Jezeru sem slišala vsaj še dvoje pripovedovanj:

  1. V neki družini, zdi se mi, da pri Županjih (Logar), so pred vojno kratek čas izdelovali tamburice.
  2. Na Gornjem Jezeru so se v tridesetih letih 20. st. zbirali tamburaši in skupaj muzicirali, a ne le to – tamburaška skupina je bila priložnost oziroma kamuflaža tudi za politično delovanje, kjer je bil med glavnimi akterji Janez Hribar, komunist in revolucionar. Mislim, da obstaja tudi fotografija tiste skupine, le da na pamet ne vem, kje sem jo videla. Vsekakor to ni bila skupina s te slike, saj je ta nastala kakih deset let prej (vendar že v času veljave starojugoslovanskega Zakona o zaščiti države iz leta 1921, ki je prepovedal komunistično stranko in jo potisnil v ilegalo).

Moški s harmoniko je torej Janez Gerl, Andrjažev z Gornjega Jezera. Tako meni njegova nečakinja Lojzka, pa tudi posnetek na neki drugi Andrjaževi sliki prikazuje zelo podobnega moškega z enako harmoniko.

Za godcem z “berdo” kuka moški v kapi s ščitkom, najverjetneje žandar. Lojzka Strle, rojena leta 1932, se spominja, da so žandarji stalno stanovali na Gornjem Jezeru in imeli kolesa, ki so pogosto slonela ob zidu blizu njihove hiše. Tista kolesa si je hodila (skrivaj) sposojat, se vozila, pa tudi padala z njimi, se potolkla in kdaj tudi kaj polomila …

Še en uniformiranec je na sliki poleg domnevnega žandarja; ta je najbrž graničar, pokrit v pokrivalo, podobno srbski “šajkači”.

Preprosta lesena tabla sporoča mimoidočim, da tukaj bog roko ven moli: IVAN PETRIČ – GOSTILNA. Kaj pa piše na beli tabli?”Prodaja duhana“, to je tobaka? Zdi se že tako. To je bila ena najbolj znanih in najstarejših gostiln daleč naokoli. Verjetno je dolgo živela predvsem od furmanskih gostov, ki so vozili les na Rakek, pa od lovcev in turistov, a se je tudi vaščani niso ravno izogibali …

V tej hiši je nekoč gospodaril tisti Vragov oče, ki ga je opisal loški pravnik dr. Hinko Dolenec v svojih Spominih o Cerkniškem jezeru tam nekje po letu 1870. Tisto je moral biti ded gospodarja iz časa na tej sliki, ki pa se tokrat ni fotografiral s svojimi gosti. So pa že v 19. stol. pri Vragovih imeli krčmo, saj dr. Dolenec opisuje, kako je Vragova mama, ki da je bila tudi krčmarica, prinesla vina na mizo. Kdo ve, ali je bil gospodar iz časa na tej sliki kaj podoben svojemu predniku, ki ga dr. Dolenec takole opiše:

“Oče Vrag je bil krepak mož, da malo takih, bolj velike rasti in silno plečat. Bodisi za vzdigniti, bodisi za udariti ali pa za hoditi ni mu ga bilo skoro para pred leti. Tudi zdaj je bil mož še pri moči ali kakor je pravil, huda bolezen ga je zadosti pohabila …” V nadaljevanju pisec namigne, da oče Vrag ne pije več surovega, ampak samo še žganega in da je to nemara po svoje pripomoglo k njegovi bolezni …

Tudi jaz se megleno spomnim Vragovega očeta, a tisti je bil najbrž že kdo ve kolikokrat pra- vnuk tega iz Dolenčevih spominov; ali pa mogoče kateri od zetov (Zogarjev?), je pa bil tudi on gostilničar – mislim da zadnji – in prav tako kot njegov prednik visok, zravnan, bolj koščen in sivolas. Če in kaj je pil pa res ne vem.

Spet “nebukadnezar” in napis Satrap na zadnji strani fotografije, ki je oblikovana kot razglednica – “znak izdelovalca papirja”, je zapisal Lojze Mazij v enem od svojih prispevkov. Sličica in beseda se večkrat pojavita na slikah iz časa med obema vojnama.

Oho, pa še datum: 23. 5. 28 piše, in to je najbrž datum nastanka ali pa izdelave oziroma prejema slike, torej res le slabe tri mesece pred požarom, ki je uničil velik del Gornjega Jezera. Po izročilu sta ostali celi le cerkev in mežnarija ter še ena ali dve oddaljeni hiši.

Viri:

  • Alojzija Strle, Gornje Jezero, maj 2017, ustno
  • Marija Poženel, Ljubljana, 2003, ustno
  • Anica Telič, Gornje Jezero, maj 2017, ustno
  • Dr. Hinko Dolenec, Izbrani spisi, Zveza kulturnih društev, Ljubljana 1921
  • Janez Kebe, Loška dolina z Babnim Poljem, zal. Družina, Lj., 1996

Kraj: Gornje Jezero
Datum: 23. 5. 1927
Avtor: ni znan – mogoče Lojze Tomec?
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 23. 9. 2012
Oblika: fotografija

Advertisements
2 komentarja leave one →
  1. anitamanfreda permalink
    28. 05. 2017 14:58

    Matija Mišič se je spomnil nagajivke:
    V ŽERUN”CI PRI HUDIČKU,
    NA JEZERU JE VRAG,
    PRI VARHU MEDVEDEK,
    PRI CERKVI JE PA TAT.

  2. 28. 05. 2017 21:23

    Hvala za šaljivi prispevek – škoda bi ga bilo pozabiti. Gotovo je bilo v zgodovini Vragove gostilne še veliko zgod in nezgod, ki so že izginile iz spomina.

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: