1960 Pudob – Moška igra: cajglajne
Človek je poleg tega, da je pameten, delaven, družaben, hkrati grešen in vseh muh poln, tudi igriv. Fotografija neznanega avtorja iz okoli leta 1960 prikazuje delavce nekdanje orodjarne Kovinoplastike med odmorom za malico, ki se zavzeto predajajo igri imenovani cajglajne. Namenjena je izključno moškim, saj se igra za denar, čeprav praviloma drobiž, in zato ni bila ravno dovoljena – je pa burila strasti kot vse igre na srečo. Precej natančna pravila, ki pa so se včasih vseeno nekoliko razlikovala od enega prizorišča igre do drugega, so opisana v prispevku Janje Urbiha, ki govori o cajglajnu v Kozariščah in Podgori pred vojno. Prav variacije v pravilih so bile večkrat krive, da je bilo igre konec, še preden se je začela.
Slika je posneta od zgoraj, najbrž z okna ali terase nekdanjega hotela. Poleg skupine devetnajstih moških razkriva še tri mopede in dve leseni kolesarnici. Prvi moped z leve je Tomosov dvobrzinec, skrajno desni je Puch, za tistega v sredini pa znamka ni znana. (Mimogrede: nekaj časa so obstajali tudi motorji znamke Tomos – Puch, potem je Tomos povsem prevzel licenco … Tomos pa je sestavljenka iz imena Tovarne motorjev Sežana, kajti najprej je bil Tomos menda tam … )
Glave, ki jih razkriva slika, so pokrite v baretke, pletene ali platnene kape, druge pa razkazujejo frizure z mogočnimi čufami nad čelom, kot sta jih nosila James Dean in Elvis Presley; nobene pleše ni – igrajo sami mladi moški, ki so večinoma že oblečeni v delovne halje. (Halje, mopedi in kolesarnice na sliki nakazujejo, da so na pohodu boljši časi, za katere so si vsi tako zelo prizadevali, kajti vse to so rezultati njihovega dela in zaslužka v Kovinskem obrtnem podjetju Lož, ki je prav nekako v teh letih postalo Kovinoplastika, saj so v bližnjem pudobskem zadružnem domu že delovali prvi, v tej orodjarni narejeni plastinjektorji in ob nenehnem popravljanju in izboljšavah prav teh – večinoma priučenih – orodjarjev s slike, mukoma brizgali prve fiole za farmacijo, razne škatlice, ščipalke za perilo in še kaj … Celo državno oziroma regionalno cesto skozi dolino bodo že vsak čas asfaltirali – ne ravno samo po zaslugi Kovinoplastike, toda tudi zaradi nje.)
Na desni si trije delavci gledajo v roke – pripravljajo denar, ki ga bodo stavili, kovance za žreb ali že štejejo dobitek? … Eden v sredini desno je pravkar na vrsti, da je vrgel kovanec čim bližje babci. Če je bil v tem najboljši, je bil v nadaljevanju igre on tisti, ki je tolkel, skrbel za banko in na koncu izplačal ali pobral dobitke …
Po drži telesa in rok lahko sklepamo, kateri možje v skupini so igralci in kateri kibici oziroma opazovalci.
Rajko Martinčič, sin Jožeta Martinčiča, ki je na sliki mož v progasti kapi, je to igro včasih opazoval kot kibic, zato se spominja tudi nekaterih pravil, nedavno pa je o njih poizvedel še pri znancih:
Spreten igralec, ki je tolkel, je z načinom, kako je to naredil, lahko nekoliko vplival na igro: pri lahnem udarcu so se kovanci ob padcu na tla samo obrnili na drugo stran, pri bolj silovitem pa so se nepredvidljivo razleteli … Igralec, ki je bil na vrsti, da bo tolkel, je to pravico lahko odstopil tistemu, ki je bil pri bližanju prvi za njim – če na primer ni imel dovolj denarja …
Moram priznati, da me ime igre cajgajne spravlja nekoliko v zadrego, saj z opeko nima nobene zveze, vsaj v taki obliki kot je bila znana med otroki, ne. Tako smo namreč imenovali drugo igro, pri kateri smo skakali po eni nogi in hkrati brcali košček opeke iz enega narisanega kvadrata v naslednjega. Igra se je po nobel imenovala ristanc ali avion, po domače pa cajglajne ali šula. Zakaj se tudi igra s slike imenuje cajglajne in ali ima še kakšno drugo ime, seveda ne vem. Niflanje je na internetu opisano podobno, a beseda v Loški dolini ni znana.
Ker pa se pri starih slikah spomini držijo za roke, se je temu o cajglajnu pritaknil še tisti o pihanju. Seveda gre tudi tu za igro s kovanci. Okoli leta 1974, ko so se otroci še znali zabavati brez ekranov, so jo igrali dečki (!) v starotrški šoli, gre pa takole:
Dečka sedita vsak na eni strani klopi, pred sabo ima vsak svoj kovanec za 10 ali 20 par – zdaj bi temu ustrezali kovanci za1, 2 ali 5 centov, oba enaka. Pihata vsak v svojega čim bolj močno. Cilj igre je pripihati kovanec tako, da skoči ali se nasloni na nasprotnikovega. Če se ga samo dotika s strani, plosko ležeč na mizi, zmage ni. Tisti, ki mu uspe spihati kovanec tako, da je vsaj malo nad nasprotnikovim, zmaga in pobere oba kovanca …
Slovarček:
- cajglajne: stara moška igra s kovanci, tudi otroška igra s koščkom opeke (ristanc)
- bližat’: pri igri vreči predmet čim bližje določeni točki ali predmetu (tukaj kovanec k babci, tudi pri balinanju kroglo čim bližje balinčku itd.)
- babca: priprava iz drobnega kratkega količka in čezenj pravokotno položene deščice za igro cajglajne
- križ – muož: žrebanje s kovancem “številka ali grb”
- po nobel: imenitneje, uradno
- ristanc, avion, cajglanje, šula: imena za isto otroško igro z brcanjem koščka opeke ali kamenčka
- niflanje: igra s kovanci
- tolči: tukaj: pri igri cajglajne z nogo sprožiti babco, da kovanci zletijo v zrak
- bank držat’: biti banka/bankir: najpomembnejši igralec pri igri cajglajne
- čufa: koder las
Viri:
- Rajko Martinčič
- Janja Urbiha, Stareslike.cerknica.org, 2012
Kraj: Pudob
Datum: 1960(?)
Avtor: ni znan
Zbirka: Rajko Martinčič
Skenirano: 7. 5. 2025
Oblika: fotografija


