1938 Kozarišče – Trkanje
Trudnova dekleta trkajo v družbi, na domačem dvorišču.
Na Trudnovem dvorušču mladina TRKA – to je velikonočni običaj, s katerim so in še imamo veliko veselja vsi, tako mladi kot stari. O tem običaju v Loški dolini na Velikonočno nedeljo smo prispevek objavili že lani.
Letos bom predstavila še en običaj, ki je bil prav tako značilen za Velikonočno nedeljo, a je že izumrl. Igra se imenuje cajglajne. Tast se dobro spomni te igre, ki so jo podgurski fantje z velikim žarom igrali na ta dan po dvoriščih povsod po Podgori. Cajglalә so samo fantje in možje. To je neke vrste dvoriščna igra na srečo. Pripravo imenovano babca (glej slike v spodnji projekciji) so si lahko izdelali iz materiala, ki je bil na voljo skoraj v vsaki drvarnici. Rabili so en klinček in eno deščíco. Na tla so ju položili prekrižano, tako, kot prikazuje slika.
Dogovorili so se, kdo bo pri igri sodeloval. Ti so najprej iz določene razdalje metali kovanec proti babci. Tisti, katerega met je bil najbližji, je bil banka. Ta je pobral stave.
Ostali so stavili tako, da so bankovec položili na tla poleg babce in na vsak bankovec posebej položili manjši kamenček, da ga veter ni odnesel. Hkrati so na daljši konec deščice položili vsak svoj kovanec. Po številu kovancev se je vedelo koliko oseb je stavilo.
Po zaključku pobranih stav je banka z rokami malce potegnil hlačnico navzgor, da se je bolje videl čevelj s katerim je tolkel . To je pomenilo, da je stopil na krajši konec deščice (glej projekcijo). Kovanci so poleteli po dvorišču. Če je bil rezultat v korist mož, je bil denar od banke, če pa je bilo več cifer, je banka plačal iz svojega.
Tast Jože je povedal, da so cajglalә vsi moški, kot najbolj zagrizeni pa so mu ostali v spominu Drabun Janez, Urbanetovi bratje (ki smo jih na naši strani že srečali) in Kraščov – Ivan Sterle. Najbolj vnete igre so v Podgori potekale prav na Kraščevem in Bavčevem dvorišču. Moj oče pa se spomni, da so to igro igrali v Kozariščah bolj pogosto, oz. takrat, ko jim je čas to dopuščal. To je bilo skoraj vsakič, ko je deževalo. V dežju so cajglalә pod wodnjәsam. ____________________________________________________________
 |
Ivanka in neprepoznan mladenič. Pri iskanju podatkov in imen za osebe na predvojnih slikah večkrat naletim na težave. Veliko postavnih in čednih mladeničev danes žal ne prepoznamo več. Veliko teh je umrlo v vojni in danes živeči jih le s težavo prepoznajo. Škoda. Ta fant je prisoten na več fotografijah v družbi s trudnovimi dekleti. Je bil njihov sorodnik, prijatelj, sosed? |
 |
Micka in neprepoznan mladenič. Zanj velja isto kot za mladeniča zgoraj. |
 brat in sestra |
Tone in Rezka. |
 |
Štorov Vilče in Gregorjeva Rezka – oba iz Kozarišč. |
 |
Fotograf je pustil svoj pečat: FRANC LAVRIČ, STARI TRG 17. Z veščo pisavo je s tinto zapisano: Kozarišče 17.4. 38. Nekdo z bolj okorno pa je zapisal še dogodek oz. dan Velika noč in datum 14.4.38.Datum sem preverila pri našem kaplanu Alešu in potrdil je, da je bila Velika noč tisto leto res 17.aprila. |
- cajglajne – dvoriščna igra na srečo
- babca – prekrižani deščici kot kaže slika
- banka: pobiralec stav
- wadnes: napušč
Viri:
- Jože Ovsec
- Jože Urbiha st.
- Marko Urbiha
Kraj: Kozarišče
Datum: 17. 4. 1938
Avtor: Franc Lavrič, Stari trg 17
Zbirka: Janez Truden
Skenirano: 16. 1. 2011
Oblika: fotografija
Dopolnjeno: 20. 7. 2012
Prispevek je bil objavljen v glasilu Obrh, št.: 2/2012 na strani 34.
RSS - Posts
Nadleščani so tudi radi cajglali. To je bilo prepovedano. Menda zaradi tega ker se ni smelo kralja, ki je bil uporobljen na kovancih metati po tleh. Zato so jih žandarji pri tem početju zasledovali in lovili. Nekoč so nekaj nadleščanov pri tem ujeli in odpeljali z sodniku v Lož. Ta je odredil pripor, zato so jih zaprli v ječo v mestni hiši. Zjutraj ko je sodni sluga prišel pogledat ujetnike, je videl da je ves strop od celice potacan od čevljev. Poklisal je sodnika ki je hotel vedeti kaj se je zgodilo. Fantje so trdili, da se je celica ponoči obrnila okrog in strop je postal pod in so pač hodili po stropu. Sodnik jim seveda ni verjel, fantje pa so vztrajali pri zgodbi. Na koncu jim je sodnik obljubil, da jih spusti domov če po pravici povedo kako so to naredili. Fantje so povedali da so enemu čevlje po podplatih namazali z globinom, potem pa sta ha druga dva prijela, obrnila na glavo in dvihnila da je lahko hodil po stropu.
Sodnik je držal besedo in jih izpustil domov…
Zgodbo je povedal soudeleženec Jože Gorše st.
Moj stari oče je zaporu v Ložu vedno rekel “kejha”, tast pa ga omenja kot “zatvor”.
Marko, takih komentarjev si še želimo. Take zgodbe dajo niši strani dodatno vrednost. Hvala.
Ste opazili, da imajo na tej fotografiji vsi lepo zloščene čevlje , tako zelo, da se svetijo.
Moja mama je bila tudi iz Doline. Ona je nadstrešku pri hiši rekla wognes (ne wodnes).
Magda iz Šmarate mi je sporočila, da je neznani mladenič, ki stoji poleg Micke (glej 2. izrez) Janez Truden – Jernajčkov iz Šmarate. Iz povojnega obdobja se ga vaščani spomnijo po tem, da je pobiral davke
Prispevek sem dopolnil s povezavo na objavo v glasilu Obrh.