1960 Pudob – Orodjarna
Za skupino orodjarjev Kovinoplastike Lož, obrata Pudob, je bil organiziran enotedenski tečaj tehničnega risanja in upravljanja strojev.
___________________________________________________________ |
Po letu 1950, 1952 se je začelo razmišljati, da bi tudi v dolini ustanovili kakšno podjetje. Vedno težje razmere domačega kmeta in žagarskega delavca so kazale precej ubožno socialo in klicale po spremembah. A mnogi strokovnjaki so trdili: “Kadra nimate, denarja nimate, pravzaprav se tam ne da nič, razen lesne industrije.” Nesmiselna se jim je zdela že misel na to, da bi sami zgradili tovarno, da bi si sami ustvarili sposoben kader in minilo bi prej desetletje preden bi začeli izdelovati samostojna orodja. Vendar je Janez Hribar razmišljal drugače in z neizmerno prizadevnostjo ter sodelovanjem podjetja NIKO iz Železnikov je bil leta 1954 organiziran tečaj, ki je dal osmim tečajnikom iz Loške doline orodjarsko znanje. V praktičnem delu je snov tečaja zajemala izdelavo orodja, v teoretičnem pa vse zakonitosti preoblikovanja kovin do konstrukcije orodja.
Pridobljeno znanje tečajnikov je potrebovalo prostore, stroje in dodaten kader. V prostorih mlina v Pudobu je na strojih, ki so bili kupljeni po oglasih, začela obratovati orodjarna. V gospodarskem poslopju na drugi strani ceste je leta 1955 stekla prva proizvodnja ladijskih svetilk, posteljnega okovja, tri velikosti kotnikov za okna, pomične kljuke za karnise, štiri velikosti podložk in kljunasta merila za les. Za natančno delo so priučili prav vsakega kmeta, ki je z dodatnim zaslužkom želel svojo kmetijo še naprej ohranjati. Pridružili so se tudi najboljši mizarji in tišlerji iz Mizarskega podjetja Stari trg. Hiter razvoj proizvodnje je bil posledica odločitve orodjarjev, ki so sklenili da bodo delali dve leti po dvanajst ur na dan za osemurno plačo.
Obrat orodjarne iz Pudoba so leta 1956 preselili v adaptirani zadružni dom v Ložu in po desetih letih rasti in delovanja je v Kovinoplastiki Lož svoj vsakdanji kruh služilo že 750 zaposlenih. Svoj odgovor so tako dobili vsi, ki so si upali trditi da se tukaj na Notranjskem, z gozdovi zaprti dolini, res prav nič ne da. Vendar ne morem brez besed Janeza Hribarja da se ob ustvarjanju pogojev in zagotavljanju sredstev pristopi in ljudem življenje olajša. Saj industrija ni sama sebi namen, industrija je tisti faktor, ki ustvarja, ki mora delati za človeka, ki ga pa ne sme uničevati, duševno, živčno in zdravstveno. To je treba imeti v programu in tudi izvajati.
In Kovinoplastika je s hitro rastjo, odrekanjem ter požrtvovalnostjo vedno imela in naj še ima posluh za potrebe Loške doline.
___________________________________________________________ |
Dopolnjeno 8.8.2011___________________________________________________________ |
Fotografija je bila objavljena v 3. številki (julij 2011) revije Obrh na 35. strani.
___________________________________________________________ |
Viri:
- Tone Špehar
- Zapisnik kolektivnega sestanka KOVINOPLASTIKE LOŽ, 2.11.1966 v domu “TVD” Partizan v Starem trgu
- Notranjski listi II, str 354- 359
Kraj: Pudob
Datum: 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Špehar
Skenirano: 21. 4. 2011
Oblika: fotografija
Šesti iz leve v zadnji vrsti (neprepoznan) je Petrič Milan iz Podloža.
Hvala za dopolnitev seznama.
Prispevek sem dopolnil s povezavo na članek v glasilu Obrh, v katerem je bila objavljena enaka fotografija.
zadnji na spodnji sliki, ki piše nepoznan, mislim da je urmohar iz Ribjeka pri Osilnici.
Lepo da se dopolnjujemo, tako izvemo več.