1949/1965 Viševek – Bohinčeva družina
“Nekoč je živel oče, ki je imel šest hčera”, bi se lahko začela pripoved, če bi bila to pravljica. Pa ni.
Bilo je okoli leta 1949, ko je neznan fotograf v Viševku, najverjetneje za žegnanje o veliki maši, 15. avgusta, nekje zunaj fotografiral Onušičevo, po domače Bohinčevo družino. Iz nje je doma Angelca Martinčič, mama lastnika te fotografije.
Od leve spredaj stoji Tilka, sedita mama Ivana in oče Jernej, zadaj stojijo od leve Micka, Polda, Ana, Iva s hčerko Marijo v naročju in Angelca.
Družina se je od nekdaj preživljala s kmetijo in gozdom. Oče Jernej, rojen avgusta leta 1898, je pred vojno fural za Špetnaka, gozdaril in kosil … Bil je zelo delaven človek, kot mladenič je stalno delal tudi okoli drugih ljudi, posebno pri Glažarjevih v Starem trgu in Podcerkvi. Ko se je oženil, je bila domačija precej zadolžena zaradi preužitkarjev v hiši, a sčasoma je Jernej postal ugleden, spoštovan in trden gospodar.
V prvi svetovni vojni je bil ranjen – priletela je bomba točno na tisto mesto, s katerega se je minuto prej umaknil, a ga je drobec vseeno zadel v glavo. Zaradi te poškodbe potem nikoli več ni dobro videl, v mraku pa je bil skoraj slep, tako da je moral biti takrat vedno nekdo z njim, da ga je pazil.
Leta 1944 je bila Loška dolina izčrpana od okupacije, pobojev, požigov, izgnanstva, internacije, bitk in vseh vrst pomanjkanja. Partizanska oblast je v njej vzpostavila svoje organe in svoj red, vendar pod neprestano grožnjo pogostih domobranskih in nemških vpadov … V takih okoliščinah je tudi Bohinčev oče in z njim vsa družina doživel svoje najtežje dneve.
Bilo je 10. avg. 1944, ko je od partizanske oblasti dobil ukaz, da mora takoj peljati na Rakek do vlaka bolno P. mater in njeno snaho, ki pa je imela sina v domobranski postojanki na Rakeku kot civilista pod zaščito. Oče Jernej je bil prisiljen izvršiti to nalogo. Ob vračanju pa so partizani njega in snaho bolnice aretirali in zaprli, ker naj bi sodelovala z okupatorjem in hodila na Rakek izdajat.
Takrat enajstletna hči Angelca se spominja:
Takole pa je mamine spomine na dogajanje zapisal vnuk Jerneja Onušiča:
Moja mama Angelca je bila takrat stara enajst let in je stala pri konjih, ko je oče nakladal gnoj na voz. Prišla je snaha od Frančiške M., da mora peljati njeno taščo na Rakek na vlak za Ljubljano v bolnico. Oče je to odločno odklonil, da nima časa, ker mora voziti gnoj. Čez čas je prišel Franc M. iz Viševka, ki je bil na Komandi in prinesel depešo, da mora peljati na Rakek. Oče se je izgovarjal, da nima s čim peljati in so partizani takoj zrihtali zapravljivčka s katerim naj bi peljal na Rakek. Moral je izpreči konje iz voza in napreči zapravljivčka. Ko sta se s snaho Frančiške M. vračala z Rakeka, ju je pri Varhu ustavila partizanska kontrola. Oče je odpeljal konje domov, z njim so prišli partizani in ga odpeljali v pripor. Mati je šla do H. in ga prosila, naj ga izpustijo, saj da ni nič res, kar ga obtožujejo, da hodi na Rakek izdajat, in da ga je poslala Komanda Starega trga na Rakek. H. Janez pa je potegnil pištolo in rekel materi: »Takim kot je on, se pa s tem pomaga« in pospravil pištolo.
Po sojenju, kjer sta bila obtoženca obsojena na smrt z ustrelitvijo, je šla stara mama z mojo mamo Angelco v Podgoro, kjer je bil oče zaprt in je bil tam tudi sodnik. Prosili sta ga, naj ga izpustijo, ker je edini moški pri hiši in ker ni nič res, kar ga obtožujejo.
Sodnik pa ji je rekel: »Mamca, kar lepo domov pojdite, ste lahko brez skrbi, ne bomo ga ubili, ne, ker če bi bili vsi taki poštenjaki, kot je on, ne bi bilo danes vojske. Za njega je pa bolje, da gre z nami, bo bolj na varnem«.
Od takrat se ni vedelo, kje je oče in ali je sploh še živ. Šele leta 1945 se je izvedelo, da še živi, ko ga je njegov konj Muro našel v Črnomlju, kamor je K. ata iz Viševka pripeljal ranjence z njegovim konjem. Rekel je, da kaj takega še ni videl, da bi konj tako hrzal in kopal od veselja, dokler ni oče prišel do njega, ga ogovoril in pomiril. Konj mu je potem kar glavo naslanjal na ramo.
Oče Jernej je bil zaprt tri mesece v Osilnici, potem v Črnomlju na prisilnem delu, kjer je delal pri kmetu, nazadnje pa je v Ribnici popravljal cesto čez Boncar.
Vrnil se je 10. avgusta 1945. Družina je bila zaradi obtožbe proti očetu ves čas pod hudim pritiskom, on pa ni nikjer dobil zaslužka, da bi zadostil obvezni oddaji. Šele januarja 1946 je bilo malo lažje, ko se je – morda s posredovanjem Grete Schollmayer – zanje potegnil angleški major Scott …
Okoli leta 1965 se je družina spet slikala, skoraj gotovo tudi tokrat za žegnanje, ko so se vsi zbrali doma v Viševku. Zdaj so dekleta že poročena, na sliki so tudi zetje, vsi po imenu Jožeti, ki so imeli tudi sinove Jožete, tako da jih je bilo v sorodstvu v nekem času kar devet s tem imenom … Na sliki pa ni hčere Polde z možem Mirkom, saj je bilo iz Sodražice takrat še težko priti kar tako … Vsi so praznični in dobrovoljni, tudi mama in oče sta videti pri močeh. Angelca in Iva zdaj živita v Šmarati, Leopolda se je poročila v Zamostec, Micka je na domu, Ana pa živi v Zadružnem domu v Iga vasi … Za njimi je veliko težkih časov, a je zdaj vsak dan bolje, zdravi in zadovoljni skupaj praznujejo.
Viri:
- Rajko Martinčič, Stari trg, maj 2025, pisno
- Angelca Martinčič, Stari trg, julij, 2025, ustno
Kraj: Viševek
Datum: prva slika okoli 1949, druga okoli 1965
Avtor: nista znana
Zbirka: Rajko Martinčič
Skenirano: 31. 5. 2025
Oblika: 2 fotografiji
Stare slike 