1941 Babno Polje – Uršulinke v Čopovem gradu

Fotografija je nastala med 1. oktobrom 1941 in 9. aprilom 1942, ko so Čopov grad, ki je stal na griču v Bukovici, za 18.000 lir najele nune uršulinke, potem ko so jih iz Škofje Loke izgnali Nemci. Razloga za izgon ne poznamo. Na sliki sta dve uršulinki in osem mladih žensk, domnevno Babnopoljk, ob strani in v ozadju pa je mogoče slutiti še nekaj otrok ali moških.

• Imena prepoznanih oseb na sliki gredo takole: desno zadaj stoji Francka Žagar, po domače Stipetova, sledi nuna, potem stoji Marija Troha, po domače Binklarca, zraven nje pa Vera Malnar, šivilja, Janezova sestra, nato še domnevno Marija Ule, pozneje Dušanova mama.
• V spodnji vrsti pa so: levo Avguštinova Pepca, z belim ovratnikom poleg nje pa Jožefa Konc, sestra učitelja Jakoba Konca, ostali dve nista prepoznani.

Vse so na sliki še zelo mlade, vendar se tudi pozneje niso veliko spremenile, meni informator …

Po nekajmesečnem bivanju v Babnem Polju se je devetnajst uršulink preselilo drugam. Dalj časa so izbirale novo lokacijo in se nazadnje odločile za grad Lanšprež pri Mirni, slovo od Babnega Polja pa je bilo zanje in prebivalce težko – tako piše v njihovih zapisih.

Slika je do te spletne strani prišla v albumu, narejenem v spomin vsem kolonistom z Babnega Polja, ki so se leta 1946 odločili za selitev na Štajersko. Podarili so jim ga sovaščani oziroma mladinke, prevzela pa ga je mlada Lahova Pepca, ko se je po vojni odpravljala s starši, sestrama in bratom živet v obmejno apaško dolino, kamor je odšlo tudi mnogo drugih notranjskih družin iz med vojno najbolj prizadetih in opustošenih krajev – Babno Polje, Loška dolina, Bloke …

Slika neznanega avtorja je nastala domnevno v bližini Čopovega gradu, imenovanega po zadnjem lastniku Valentinu Čopu. Čopov grad so Babnopoljci še desetletja vedno znova omenjali, čeprav po vojni o njem skoraj ni več sledu, saj so potem, ko so ga leta 1944 požgali Nemci, ves gradbeni material ponovno porabili pri obnovi leta 1942 požganih hiš v vasi. Radi pa so povedali tudi za nune, ki so nekaj časa bivale med njimi v očitno obojestranski naklonjenosti, kar lahko sklepamo po tej sliki in zapiskih ene od njih, ki jih je v svoji knjigi objavil Janez Kebe. Tam najdemo tudi opis stavbe, njene notranjosti in pritiklin, med katerimi pa ni bilo svinjaka – saj ga kot lovski dvorec ni potrebovala – kar se je ob prihodu uršulink pokazalo kot pomanjkljivost …

J. Kebe je o Čopovem gradu nanizal tudi podatke o njegovih lastnikih:

Ker ima graščina visoko hišno številko (te so prišle leta 1770), sklepamo, da zgradba ni stara. Gospodarji so bili: Gašper Werk, r. 1815, žena Jožefa Trope, r. 1811; Antonija Žagar, Markovec, lastnica; Valentin Čop, r. 1887, podpolkovnik v pokoju.

Za te kraje so bile redovnice velika novost in lastnik stavbe jim je pripravil slovesen sprejem, a so bile pozneje dvakrat celo vzrok, da se je živina splašila … so zapisale.

Čopov grad je podrobno opisan kot solidna in dovolj prostorna zgradba, prebivalci vasi pa kot prijazni, revni, a dobri. Kljub temu so nove stanovalke imele veliko težav in nobenega dohodka, tako da so si morale hrano izprositi od blizu in daleč, tudi po Blokah. Niso imele dovolj vode in razsvetljave, zeblo jih je in stalnega duhovnika za bogoslužje dolgo ni bilo, pa tudi svojega vzgojnega poslanstva niso mogle opravljati. Vendar jim je za prvo silo na pomoč priskočil učitelj z darilom kubičnega metra drv, lastniki so jim dovolili v bližnjih gozdovih pripravljati si butare dračja, šolske sestre v Mali Loki pa so jim “podarile enega prašička, dva zajčka in eno putko” … Kokoš jim je za Miklavža poslal tudi župnik z Babnega Polja. Podarjenega prašička so v odsotnosti pravega svinjaka imele kar v pasji uti, ki pa je premogla napis “Hud pes” … Nameravale so kaj zaslužiti z gospodinjsko šolo in vrtcem, a niso dobile ne dovoljenja, ne otrok. Kljub skromnim razmeram pa je bilo takrat na Babnem Polju veliko molitve, oživili so tudi že opuščeni obred nošenja Marije ob devetdnevnici pred božičem …

Njihov zapis o tem kratkem času bivanja v Babnem Polju izžareva zavidanja vredno vedrino, hvaležnost in optimizem … Kaj bi zapisale, če bi bile na Babnem Polju tudi med poletno ofenzivo le nekaj mesecev pozneje, ki je prinesla v vas nepojmljive strahote – poboje, požige, izgnanstvo in posledično trpljenje in pomanjkanje, ki je kraj zaznamovalo za dolga desetletja?

V Čopovem gradu, ki je premogel pralnico in velik vodnjak, so med vojno (od leta 1943 do požiga 1944) Babnopoljke prale bolniško perilo in sanitetni material, ki so ga po skrivnih povezavah prinesli terenci iz bolnic pod Snežnikom. Ena od njih, Jakopova Francka, je pozneje včasih pripovedovala, kako strašljivo je bilo tisto perilo – rjuhe, obveze, komprese, vse prepojeno s krvjo in gnojem, vmes pa koščki kože in tkiva … Tudi Lahova Pepca, dekle, ki je desetletja varovalo album s to sliko, je pripovedovalo, kakšno je bilo to pranje – v perilu je mrgolelo uši, ki so bile pravzaprav poglavitna nadlega, ovira zdravljenju in nevarnost za ranjence, kot se je še ob odkritju obeležij SVPB Snežnik spominjal eden od takratnih zdravnikov. Tako so sodelavke OF to blago najprej dale v kotel za razuševanje, šele potem so lahko prale naprej. O pranju za bolnice je pričala tudi Trudnova Pepca, r. Prevec iz Bajerja, ki je povedala, kako je terenec ponoči prinašal ogromne nabasane nahrbtnike umazanega perila, ki so ga potem ona in domače ženske hitro skrivaj oprale, prekuhale, posušile in zlikale, da so ga čimprej oddale nazaj – čimprej zato, ker so ga v bolnicah zelo potrebovali, za njih pa je bilo nevarno, če bi ga videle nepoklicane oči.

V pogovoru o delu v Čopovem gradu je prišel na dan še en podatek – morda že zapisan, morda tudi ne:

Prvotna predvidena lokacija za partizansko letališče leta 1944 je bila na Babnem Polju, kar bi bilo zlasti za prevoz ranjencev bolj priročno, vendar se je izkazalo, da obteženo letalo zaradi prekratke steze ne bi moglo vzleteti. Tako je bilo potem letališče urejeno na Nadleškem polju. Malka Poje, mama sedanjega lastnika albuma, se je spominjala, da so na Nadleškem in Podcerkavskem polju nekateri ljudje takrat imeli posejano proso, ki so ga morali prav na hitro požeti oziroma kar pokositi, ker ni bilo še zrelo in potem zravnati vse jamliče med njivami in odstraniti kamne, menihe, grme, skratka narediti pristajalno stezo čim bolj gladko.

Kot vsak grad ali dvorec pri nas pa se je tudi Čopov zapisal v ljudsko izročilo. Pozabi sta ušli spodnji dve narečno zapisani zgodbi, ki sem ju za lažje branje nekoliko poknjižila.

KAKO JE HLAPEC GROFIČNE VOZIL PO BUKOVICI

Je bil včasih en grad nad Bukovico, je bil od enih Nemcev … So bile take lepe grofične tam – strašno lepe!

Pa je bilo že dolgo nazaj, ko je šel enkrat hlapec s kočijo po dve taki lepi frajli, grofični, ki sta od nekje daleč prišli. Je bila pa tam po Bukovici strašno grda pot prej, res strašno grda – vse je bilo od vode razdrto. Pa pelje hlapec ti dve grofični s kočijo pa s konji gori, da gredo na grad. Pa pripelje do Jakopovih, tam je bila pa ena špila na poti – so morali zmeraj strašno merkati, ko so tam vozili, se je jako rado prevrnilo. Pa je hlapec glih na tisto špilo zapeljal – kajpak da se je prevrnilo! Pa sta grofični glih v Tamaščetov gnoj zleteli! Ali je bilo vpitja in joka!!

Potlej se je tisto nekako pobralo in naložilo nazaj v kočijo, pa je hlapec spet pognal. Je moral fino držati konje, ko je bila tako grda pot. Kolikor so šli, je bilo preveč. Pa pridejo gor do Pirkine bajte – tam je bila pa spet ena malo večja špila na poti. Kaj niso šli konji glih čeznjo! Pa se je spet zvrnilo – pa v drugo stran! Sta spet ven padli obedve!

Potlej sta šli pa grofični vsi obtolčeni pa blatni rajši kar peš na Čopov grad.
 

HACE JE PRIŠEL V ČOPOV GRAD

So se pa menili, da je Hace ta starega Čopa nanišanil s ceglom, ko je bil v gradu. Je stal zunaj na enem balkončku, pa cegel notri vrgel v Čopa, ki je pri peči stal. Se je šajba razbila, samo ga ni zadel. Žena od Čopa je ven pritekla, pa vpila na pomaganje:

»Napadeni smo! Okradeni smo! Žandarmerija na pomoč!«

Zdolaj pod gradom so bili pa žandarji …

Slovarček:

• terenec: član OF, sodelavec NOV, ki je deloval pri oskrbi, obveščanju, propagandi ipd.
• frajla: gospodična
• merkati: paziti
• nanišaniti: pociljati
• cegel: opeka
• šajba: steklo
• špila: skala
• glih: ravno, naravnost
• SVPB: Slovenska partizanska vojna bolnišnica

Viri:

• Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem II., zal. Družina, Lj., 1996
• M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, zal. Kmečki glas, LJ., 2004
• Janez Poje, Lipsenj, oktober 2025, ustno

Kraj: Babno Polje, Bukovica
Datum: med 1. 10. 1941 in 9. 4. 1942
Avtor: ni znan
Zbirka: Janez Poje
Skenirano: 27. 8. 2025
Oblika: fotografija