1940 Kranj – Tone Hace I.

Slika je bila objavljena v časniku Slovenski dom na dan Tonetove aretacije, 13. marca 1940. Napisali so, da je bil prav čedno oblečen, obut v nove gojzarje.

V Wikipediji piše, da je bil po poklicu zločinec. Prizadelo me je. Zločinca sta bila Hitler in Mussolini. Tudi bližje bi še našla kakšnega. Hace pa je bil kriminalec. Za moje pojme to ni isto. Bil je prvi in edini slovenski Robin Hood, car slovenskih tolovajev. Včasih je kaj ukradel. Vedno tistim, ki so imeli. Tistim, ki nimajo, še vojska ne vzame. Nekaj je porabil zase, nekaj pa je tudi razdelil. Pravijo, da ga je zapora rešil njegov brat Matevž Hace. Pa kaj! Ni bil edini, ki ga je rešil partizanski borec na položaju.

Ja, Hace je bil lisjak. Večkrat je peljal žandarje žejne preko vode. Včasih dobesedno. Enkrat jim je sporočil, da bo šel naslednji dan točno ob 10. uri čez ljubljansko Tromostovje. Orožniki in policisti v civilu so zastražili most in legitimirali vsakega moškega. Nihče ni bil pravi. Ko je padel mrak na zemljo in njim na oči, so se pobrali v varno zavetje žandarmerije. Hace jim je naslednji dan sporočil, da je imel svoj mimohod točno ob napovedani uri. Preoblečen v branjevko je peljal čez most voziček s solato. Enkrat drugič jim prav tako sporočil, kje bo in povedal, da ga ne bodo videli. Čakali so ga. On se je pa preoblekel v župnika, vzel laterno in ministranta, kot da gre z Bogom k bolniku. Šel je mimo žandarjev. Pozdravili so ga in se mu celo odkrili.

O liku in delu Toneta Haceta je režiser Jure Pervanje posnel film z naslovom Do konca in naprej. Producent je bil Viba film. Film je ubral Hollywoodsko pot in Toneta preimenoval v Haca in ga predstavil kot kradljivega ženskarja. Slednje zagotovo ni bil. Žensk se je izogibal, ker je bil prepričan, da so prav one nevarne zaupnice njegovih preganjalcev. Njegovo biografijo z naslovom Car slovenskih tolovajev je napisal Marjan Remic. Imam jo doma. Zmahana je kot turška fana, na pamet je pa še ne znam. Ne manjka pa prav veliko. Pisatelj je Toneta vprašal, če bi mu pripovedoval o svojem nekdanjem delu. Pristal je pod pogojem, da bo za to dobil plačilo. Povedal je, da je prebral veliko knjig in časopisov in je seznanjen, da v tujini za take zgodbe veliko plačajo. »Tudi pošteno delo je težko,« je dejal. Razkril mu je svojo življenjsko zgodbo, ki se je, po avtorjevih navedbah, docela ujemala z viri. Po izidu knjige in premieri filma so se oglasili Hacetovi dediči: bivša žena in otroka. Zahtevali so odškodnino za avtorske pravice. Tone naj bi proti plačilu dovolil le objavo podlistka, ki ga je Marjan Remic napisal že leta 1968. Kako so uspeli pri pisatelju, ni znano. Predstavniki Viba filma pa so se izgovorili, da se film le delno naslanja na Hacetovo biografijo (kar je res), vse ostalo pa je izmišljeno, tudi priimek glavnega junaka »Hac«.

Tone Hace se je rodil 17. aprila 1917 v Podcerkvi v Loški dolini. Imel je še deset sorojencev. Eden izmed njih je bil Matevž, politkomisar 14. divizije, prvi predsednik Gasilske zveze Slovenije in pisatelj. V svojih delih omenja tudi Toneta kot najmlajšega brata. V tridesetih letih 20. stoletja je bila gospodarska kriza. Toneta so štirinajstletnega poslali za hlapca k oštirju Alojziju Obersnelu na ljubljanskem Rožniku. Tam je delal v hlevu, pomival posodo in ob nedeljah stregel v gostilni. Gostilničar je znal edini v Ljubljani delati jogurt, ki ga je Tone razvažal tudi po 16 ur na dan brez hrane. Bolnišnični sestri se je smilil in ga je večkrat nahranila. Iz hvaležnosti ji je izdal recept za jogurt in tako je gostilničar izgubil največjo stranko. Toneta je nagradil s pretepanjem in s še več dela, zato je neko noč pobegnil. A ne sam. S seboj je vzel še birtov denar. Odšel je na Gorenjsko, kjer se je preživljal z občasnim delom. Spal je na senikih, jedel na hišnem pragu, ker za take ni bilo mesta ob družinski mizi. V Kranju je preprodajal blago, ki so ga ljudje nakradli po tovarnah. Tam ga je prvič dosegla roka pravice. Za očitano mu krajo pri ljubljanskem oštirju ga je sodnik obsodil na tri dni zapora. Ko je bil izpuščen, se je odpravil na Dolenjsko. Tam je nekemu župniku ukradel meso, česar gospod ni mogel preboleti. S prižnice je tatove obsodil na pekel, za vsak slučaj pa, če bi meso prinesli nazaj, jim je obljubil nebesa. Ko je na Dolenjskem postalo prevroče, se je odpravil na Štajersko. Pojavljal se je zdaj tu, zdaj tam. Razdaljo med Dolenjsko in Štajersko je prepotoval v izjemno kratkem času. To je zmogel s kolesi. Ukradel jih je toliko, da jih niti prešteti niso mogli. Na glavnem procesu so se zadovoljili s splošno oceno o številu odtujenih biciklov – toliko, da jih nima nobena trgovina v Dravski banovini.

Na Vrhniki v Loški dolini je živel neki Hajne. Na vprašanje, če je bil kdaj zaprt, je odvrnil da ne. Potem pa je začel pripovedovati, kolikokrat je bil. Tudi s Hacetom. O njem je povedal: »Dokler je bil mlad je imel vedno samo salame okrog pasu privezane, potem, ko je odšel, je pa že imel pištolo. Sam je bil zadovoljen, da je bil sit in oblečen. Vse ostalo je razdelil revežem. Ni si delal zaloge.«

Nekoč je v tej vasi pripovedoval, kako so okradli kino Sloga v Ljubljani. »Saj ni bilo nič,« je dejal. »Šestdeset kil je bilo denarja, samo drobiž. V Ljubljani je bilo letališče in smo ga tam zakopali. Nato smo ga hodili pa iskat. Vsak je vzel en klobuk pa smo ga znesli.«

Se bo nadaljevalo

Viri:

• Slovenski dom, 14. 3. 1940, stran 2.
• Ožbolt, M.: Andrejeva stopinja – folklorne pripovedi iz Loške doline, Blok, Loškega potoka in okolice Cerkniškega ter Babnega Polja. Ljubljana: Kmečki glas, 2004.
• Remic, M.: Tone Hace – Car slovenskih tolovajev. Ljubljana: TDS Forma7, Ljubljana, 1990.
• https://www.dnevnik.si/1042710204
• Slovenski dom (14.03.1940), letnik 5, številka 61. URN:NBN:SI:DOC-4RPDY8HE from http://www.dlib.si
• Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (01.04.1941), letnik 22, številka 77. URN:NBN:SI:DOC-I2TLP84G from http://www.dlib.si

Kraj: Kranj
Datum: 1940
Avtor: neznan
Zbirka: http://www.dlib.si
Skenirano: —
Oblika: slika v časopisu