1944 Slovenija – Jožica Jeraj, delavka v fotolaboratoriju Fotosekcije Glavnega štaba Slovenije

Ivanka Rojšek suši fotografije, Fotosekcija GŠS septembra 1944, foto France Cerar.

Delo v fotolaboratoriju oz. temnici je bilo zelo pomembno, da so se ohranili številni slikovni dokumenti in posneti filmi. Npr. Edi Šelhaus je zelo ilustrativno dejal, da bi se njegovi medvojni filmi ne bi ohranili, če jih ne bi vestno razvijal, izpiral in sušil Franjo Veselko, podobno je bilo na področju 4. operativne cone na Štajerskem, kjer je med drugimi v temnici vestno delal Bogomir Žorž, ki je bil po vojni priznan fotograf na Reki. Bilo pa je nekaj požrtvovalnih delavk v temnici, ki so skrbele, da je delo teklo nemoteno. Ena izmed teh je bila Jožica Jeraj.

Rodila se je leta 1925 v Ljubljani. Družina je živela v pomanjkanju, zato jo je oče odpeljal k fotografskemu mojstru; na začetku ji je bila fotografija tuja in prav nič mikavna. Pozneje se ji je zdelo, da je začela spoznavati nov svet. Barv ni bilo, tudi zvokov ne, toda svet je nastajal pred njenimi očmi in njene roke so mu dajale tak ali drugačen ton. Večino dneva je preživela v fotografski temnici.

Miloš Trobec, ki je delal v istem fotografskem ateljeju, je že kmalu po okupaciji organiziral skupino ljudi, v kateri je bila tudi Jerajeva. V temnici so izdelovali dvojnike fotografij okupatorjevih zločinov, ki so jih pošiljali po tajnih kanalih do vodilnih ljudi v OF.

Januarja 1944 se je pridružila 3. bataljonu Gorenjskega odreda, ki se je takrat zadrževal pod Stolom. Po dveh mesecih je odšla na Primorsko. Marca 1944 je prišla nad Cerkno, kjer se je takrat zadrževala Gradnikova brigada. V hudih bojih ob železniški progi med Pivko in Postojno je bila ranjena v nogo.

12. septembra 1944 je prišlo v štab brigade obvestilo, da se mora pridružiti Fotosekciji GŠ v Črmošnjicah v Beli krajini.

»Delo v Fotosekciji ob mojem prihodu še ni gladko steklo. V fotolaboratoriju je bil zaposlen France Cerar, ki se mu je pred menoj pridružila še tovarišica Rojškova iz Celja. Moje delo je bilo ves čas strogo vezano na laboratorij. Prav gotovo bi takšno delo pred mnogimi leti imela za dolgočasno. Toda v temnici pri GŠ sem preživljala pestre in po vsebini bogate trenutke. Zavedala sem se – in tega smo se morali zavedati vsi člani Fotosekcije – da so bile fotografije posnete največkrat v izjemno težkih trenutkih, ki jih ni bilo mogoče z ničemer nadomestiti. Mnogi, ki smo se prekalili v neposrednih bojih, smo to kaj lahko razumeli. Spominjam se, da sem razvijala filme, kot bi povijala novorojenega otroka. Fotografija je bila za nas nekakšen barometer dogajanj, televizija ali živi telefon, ki nam je pripovedoval o življenju tovarišev širom po naši domovini. Pogosto sem ob izdelani fotografiji podoživljala lastne napete trenutke iz dni neprestanih bojev. Pri takem dojemanju dela v Fotosekciji nisem utegnila niti pomisliti na to, da bi fotografirala.«

V Fotosekciji GŠ je delala do maja 1945. Po vojni je do 1950 delala v Fotosekciji IOOF v Ljubljani.

Vir:

• Silvo Teršek, Jožica Jeraj – Kenig: Razvijala sem filme, kot bi povijala otroka…, TV-15, 24. 6. 1971, str. 14.
• Dejan Vončina, Franc Fabec: Slovenska odporniška fotografija 1941 – 1945, Založba Modrijan, 2005

Kraj: Slovenija
Datum: september 1944
Avtor: France Cerar
Zbirka: Dejan Vončina
Skenirano: —
Oblika: datoteka