1937 Rakek – Spod Medvedove peči

Podobno razglednico (zajemala je širšo okolico) smo že objavili. Takrat sem napisala, da je fotograf stal na Medvedovi peči. Prijazen bralec me je opozoril, da je bila Medvedova peč že v Italiji in da fotograf tam ni mogel biti. Hkrati je še napisal za skoraj vsako njivo, čigava je. Sem mu hvaležna. Kolikor se jaz spoznam oziroma obvladam geografijo, sploh lokalno, sem še dobro zadela.

Veterani smo se odločili, da bomo imeli v drugi polovici septembra piknik pri vikendu enega od nas. Ta vikend bi videla z balkona, če ga ne bi zakrival gozd. Povedala sem, da ne vem, kje je. Dobila sem napotek, naj grem kar po Kunaverjevi poti, prišla bom do enega travnika, kjer bo polno avtomobilov in tam je vikend. Vprašana sem bila še, če vem, kje je Kunaverjeva pot. Seveda vem, saj nisem ignorant – pri cerkvi levo, pri Borovem gaju spet levo pa naprej.

Nato pa sem začela računati. Po Kunaverjevi poti je dvakrat tako dolgo kot čez njive. Bom šla po njivah in sem šla. Ves čas sem oprezala za nevarnimi plenilci. Bilo ni nobenega, le eden je obračal seno. Prispela sem do grmovja in se skozenj prebila do ceste. Glej no – ravno na križišče. Tam sem se počutila kot Vili Resnik: »Vedno na koncu sta dve poti. Izbereš pa tisto, ki je ni.« Izbrala sem levo. Se ve, zakaj. Hodila sem in hodila, travnika nobenega le vedno gostejši in temnejši gozd. Veteranka pride v rakovško goščavo, steze ji zmanjka, noč na zemljo pade. Noč ni padla, mi je pa mrak na oči, ko sem prispela do križišča. Ponovno. Tu je Vili odpovedal, saj so bile tri poti, za vsakim grmom pa je nekaj grozeče migalo in šumelo. V gozdu je res temeljit, natančen in neviden videonadzor, kot je rekel Franc Zabukovec-Bunkar. Kličem Natašo.
– Halo, Nataša … Ej, vas ne najdem.
– Kje pa si?
– Sicer ne vem, ampak se mi zdi, da že skoraj v Škocjanu.
– Nisi šla po Kunaverjevi poti?
– Ne, je predaleč.
– Pa kje si?
– Pa ne vem. Tukaj je ena lesena kočura, porasla z mahom. Lahko je tudi od serijskega morilca. Pa tri ceste so in vsaka na svojo stran drži.

Dobim navodila, naj grem nazaj, ona pa mi bo prišla nasproti. Obrnem se in od daleč slišim: »Kje si?« Odgovorim, da tukaj. Po nekajkratni eholokaciji uzrem Natašo. Bog mi je priča, da še nikdar nikogar nisem bila tako vesela. Razložila sem, kje sem šla, in ravno v tistem trenutku prideva do križišča. »No, tukaj sem prišla iz grmovja in šla na levo.« »Kunaverjeva je pa na desno,« reče Nataša. Do smrti si bom zapomnila, tudi če bom šla po njivah. Ko sva prišli do vikenda, sem bila tako prepotena, da mi je tudi od trepalnic kapljalo. Dobila sem en šnops, in ko sem prišla k sebi, sem dejala: »Upam, da nam nikoli več ne bo treba v partizane, ker se bom jaz že doma izgubila.«

Ob Sokolskem domu vidimo začetek lip. Te rastejo, kot vsi vemo, ob cesti Unec – Rakek. Tu sem pred petdesetimi leti tekla šprint od desete lipe do Urbasa pa še danes ne vem, zakaj. Na Uncu so bili vsako soboto plesi. Tja smo hodili peš. Če bi starše prosili, naj nas peljejo, bi nas res odpeljal avto. Ampak bel z rdečim križem. Avtomobili so bili tudi redki. Za nazaj smo že kakšnega nahecale, da nas je peljal. Vedno pa tudi ne. Nekoč sva se vračali s sošolko peš ob enih ponoči. Šli sva počasi in se pogovarjali. Tam nekje pri deseti lipi pa zakriči, me zgrabi za pulover in začne teči – turbo. Užgala je pogon na vsa štiri kolesa. Komaj sem jo dohajala, a nisem imela druge izbire, ker me je držala za pulover kot klop. Dobro, da takrat še nisem kadila, sicer bi pri petnajsti lipi izpustila dušo. Ustavila se je šele pri Kulturnem domu (Sokolski dom – Kulturni dom – Urbas). Ko sem se malo nadihala, sem povprašala po vzroku rekreacije. »Nekaj je bilo za lipo!« Zato, če mene vprašate, ima strah res velike oči in še močna očala. Sama nisem videla nič. Sem pa z lahkoto zaspala, ker verjetno ne prej ne kasneje nisem pretekla dveh kilometrov s tako brzino.

Slovarček:

• ignorant: neveden, omejen človek
• eholokacija: je proces, pri katerem organizem proizvaja zvok, ki se odbija od predmetov v okolici, organizem pa nato s poslušanjem odmevov razbere obliko in položaj teh predmetov okrog sebe.

Kraj: Rakek
Datum: odposlana 1937
Avtor: neznan
Zbirka: Lenka Gabrenja
Skenirano: 26. 7. 2016
Oblika: razglednica