1933 Rakek – Pogled z Medvedove peči
Kramarič se je tokrat potrudil in si za prežo ni izbral Kilovca temveč neki drugi hrib – Medvedovo peč. Tako je zajel res skoraj cel Rakek in vidne so vse pomembne stavbe tistega časa. Lepo je vidna tudi pot, ki pelje v Rakov Škocjan. Sedaj se imenuje “Kunaverjeva”. Lepo jo je uredilo in jo tudi vzdržuje Turistično društvo Rakek.

Kako lepo, da je slikal Rakek enkrat tudi s te strani. Če ga ne bi, jaz (pa še kdo) ne bi nikoli vedela, da je bila sredi polja vrtača. Pa je ni več. Najbrž so jo zasuli kot toliko drugih: smeti, šara in zemlja čez.
Mlade lipe in še nekaj drugih detajlov so mi pomagali določiti približen nastanek fotografije.

Sokolski dom je še ves lep in lepo ohranjen. Med vojno je inventar izginil neznano kam. Knjige so odpeljali Italijani. Prepričana sem, da jih niso brali. Po vojni je bil dom last Fizkulturne zveze Slovenije. Tam je bil kino od leta 1946 do 1965 in ponovno od 1968 do 1970, ko so gradili avtocesto. Kasneje se je dom vse manj uporabljalo. Po osamosvojitveni vojni ga je kupil zasebnik in ga predelal za potrebe avtomehanične delavnice in prodajalne avtomobilov. To pa najbrž vsi poznajo.

Glede na pogrebne navade tistega časa na vasi, mrliška vežica ni bila prav pogosto uporabljena. Teta mi je pravila, da je v njej ležal vojaški pilot, ki so ga razstrelili nad Rakekom med drugo svetovno vojno. Pa včasih kakšen brezdomec ali tak, ki je umrl na Rakeku in ni bil domačin. Spomnim se, da smo hodili mulci špegat skozi okno, kaj je notri. Ne vem, kaj smo pričakovali, da bomo videli. Imel pa je tam spravljeno svoje orodje grobar. Edini grobar, ki se ga spomnim, je bil Frenk. Bil je majhen možiček, zelo prijazen, dobrovoljen in zelo lepo je igral na orglice. Skušal je naučiti tudi mene, ampak očitno glasba in jaz nisva ravno na ti.
Za hišo, ki stoji v ospredju so govorili, da je bila zgrajena s kontrabantarskim denarjem. Če je res, vsa čast lastniku. Velikokrat je nesel glavo na prodaj, da je prislužil toliko denarja. Kontrabantali so skoraj vsi. Zgražajo pa se tisti, ki si niso upali.

Lepo se vidi trasa železniške proge. Sedaj je zaraščena z drevjem in grmovjem.
Nad mostom je Ševarjeva gostila. Za njo pa pelje pot na Rakovško gmajno. Tam, kjer je gozd, smo imeli tudi mi do nedavnega gozd. Zdaj je približno tako, kot na tej sliki – golo. Celotno področje je danes pozidano.
Vidimo tudi Lavričevo parno žago. Izdaja jo visok dimnik. Sredi njiv pa je mogočno Belletovo posestvo, kjer je bila opekarna, žaga in mlin. Ampak v času nastanka te slike nič več.
Slovarček:
- toten kamra: mrliška vežica
- kontrabant: tihotapstvo
Viri:
- Gantar, I. Rakek. Ljubljana: Založba Mladika, 2005.
Kraj: Rakek
Datum: trideseta leta
Avtor: Vekoslav Kramarič
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, zbirka Vekoslav Kramarič
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka
Še besedica ali dve o ledinskih imenih: Slikano ni iz Medvedve peči, ker je bila preko rapalske meje se pravi v Italiji. Mi pravimo tam za ta Tatijem pod Jelovco. Senožet prva je od Mitkota Birtovega iz Unca, druga je Videm se pravi cerkvena nadarbina. Njive ki ležijo v dinarski smeri so Rovnice -Ronce, Zahrastani devci. Nasprotni smeri so Dolgi platovi, pod pokopališčem Platiči nadalje Trepeti delci in Repasniki. Cesta kvaci Kunaverjeva pot je Ulca in Konc ulc, kjer je bila gmajna z imenom Mocila s tremi ogradami Ostale delno vidne njive so še Otave, Luže čez cesto Zelniki,Platiči in Grubence
Morda res ni stal prav na vrhu Medvedove peči, ampak lokacijo je pa nekako treba določiti. Čeprav dvomim, da je bila Medvedova peč že na italijanski strani. Vsekakor bom preverila.
italjanska meja je tam šla pod železnico kjer so še danes po gozdu mejni kamni torej je bila medvedova peč ki je nekakšna približno 15 metrov visoka pečina v italiji tam smo se mulci dostikrat zbirali in se šli za partizane