1933 Rakek – Pogled z Medvedove peči

Vagoni stojijo vse do Dovc. Vidi se, da je bil Rakek pred vojno notranjsko središče lesne industrije. Vagoni čakajo, da jih bodo naložili. Žagar je naložil tudi po dvajset vagonov lesa na dan. Ker so furmani prihajali z vseh strani, so bile kolone voz večkrat tako dolge, da so zadnji čakali tudi po dve ali tri ure, da so prišli na vrsto. Delavci na rakovški železniški postaji so imeli tudi svoje ramparsko društvo. Bilo jih je šestnajst, delali pa so po štirje skupaj. Nakladali so trame in žagance, hlodovine pa bolj malo.

Kako lepo, da je slikal Rakek enkrat tudi s te strani. Če ga ne bi, jaz (pa še kdo) ne bi nikoli vedela, da je bila sredi polja vrtača. Pa je ni več. Najbrž so jo zasuli kot toliko drugih: smeti, šara in zemlja čez.

Mlade lipe in še nekaj drugih detajlov so mi pomagali določiti približen nastanek fotografije.

Na desni je zvonik rakovške cerkve. Če zelo natančno pogledamo, vidimo, da je to še cerkev sv. Urha. Z zidavo nove so pričeli v letu 1934.

Sokolski dom je še ves lep in lepo ohranjen. Med vojno je inventar izginil neznano kam. Knjige so odpeljali Italijani. Prepričana sem, da jih niso brali. Po vojni je bil dom last Fizkulturne zveze Slovenije. Tam je bil kino od leta 1946 do 1965 in ponovno od 1968 do 1970, ko so gradili avtocesto. Kasneje se je dom vse manj uporabljalo. Po osamosvojitveni vojni ga je kupil zasebnik in ga predelal za potrebe avtomehanične delavnice in prodajalne avtomobilov. To pa najbrž vsi poznajo.

Pokopališče je še majhno in skoraj prazno. V spodnjem obzidju vidimo vojaško kapelico, ki so jo podrli leta 1942, ker je že razpadala. Naslednje leto so postavili križ. V zgornjem levem kotu pa se vidi toten kamro. Le te se spomnim še jaz. Podrli so jo nekaj let prej, preden so začeli zidati mrliško vežico na spodnjem delu pokopališča.

Glede na pogrebne navade tistega časa na vasi, mrliška vežica ni bila prav pogosto uporabljena. Teta mi je pravila, da je v njej ležal vojaški pilot, ki so ga razstrelili nad Rakekom med drugo svetovno vojno. Pa včasih kakšen brezdomec ali tak, ki je umrl na Rakeku in ni bil domačin. Spomnim se, da smo hodili mulci špegat skozi okno, kaj je notri. Ne vem, kaj smo pričakovali, da bomo videli. Imel pa je tam spravljeno svoje orodje grobar. Edini grobar, ki se ga spomnim, je bil Frenk. Bil je majhen možiček, zelo prijazen, dobrovoljen in zelo lepo je igral na orglice. Skušal je naučiti tudi mene, ampak očitno glasba in jaz nisva ravno na ti.

Za hišo, ki stoji v ospredju so govorili, da je bila zgrajena s kontrabantarskim denarjem. Če je res, vsa čast lastniku. Velikokrat je nesel glavo na prodaj, da je prislužil toliko denarja. Kontrabantali so skoraj vsi. Zgražajo pa se tisti, ki si niso upali.

Glej tam med drevjem hišo belo, točno pod čuvajnico. Naša je. Vidi se samo dimnik. Poleg je Poženelova, tam je bila nekoč gostilna.

Lepo se vidi trasa železniške proge. Sedaj je zaraščena z drevjem in grmovjem.

Nad mostom je Ševarjeva gostila. Za njo pa pelje pot na Rakovško gmajno. Tam, kjer je gozd, smo imeli tudi mi do nedavnega gozd. Zdaj je približno tako, kot na tej sliki – golo. Celotno področje je danes pozidano.

Vidimo tudi Lavričevo parno žago. Izdaja jo visok dimnik. Sredi njiv pa je mogočno Belletovo posestvo, kjer je bila opekarna, žaga in mlin. Ampak v času nastanka te slike nič več.