1935 Stari trg – O Starem trgu tiste pomladi, pa še o sveti Marjeti in kačah

Fotografija oziroma razglednica Starega trga neznanega avtorja je verjetno nastala okoli leta 1935 in na njej še ni značilne Mercinove hiše nasproti ljudske šole, v katero se je, čeprav nedograjeno, lastnik z družino pospešeno vselil tik pred začetkom vojne – njihovo šolsko stanovanje je res kmalu zasedla vojska, kot se je bal …

Stari trg na tej sliki je še čisto majhen. Okoli njega so vrtovi in njive – nekatere pred kratkim počez obsajene z vrsticami krompirja – pa kakšna ogradica. Zdaj je vse to pozidano s Smelijevim naseljem in Ogradami malce višje. Na sliki pa skozi nekdanji Stari trg vodijo bele ceste v Nadlesk, Pudob in na drugo stran proti Ložu. Posnetek je narejen s pobočja Malega Vrhka in vidi se, kako cvetijo češnje na Ulaki, kjer leži nekaj značilnih ograd, ki so jih v glavnem kosili ali pasli, le kakšna od njih je morda skrivala zaplato obdelovalne zemljice kje na ravnici v zatišni legi.

Morda je ta posnetek nastal istočasno z razglednico Loža – tehnika in cvetoče češnje so že videti enake in tudi obe sliki sta prilepljeni v spominskem albumu, ki so ga dobili Babnopoljski kolonisti za spomin ob odhodu na Štajersko leta 1946.

Najbolj vpadljiva je na sliki Ljudska šola na desni. Lipe pred njo so še mlade, pod srednjo je zakopana steklenica – časovna kapsula – s podatki o učiteljih in učencih prve generacije. Blizu nje proti levi je Kolajeva hiša, skoraj taka, kot je še vedno, nad njo farovški skedenj in vrt, pa farna cerkev sv. Jurija in hiše na Mandrgah. Spodaj ob cesti se najbolje vidi Pečetova hiša, medtem ko se od Benčinove vidi le streha ali še to ne; Tomčeve, ki je bila zgrajena leta 1938, še ni. Ozka pot vodi tudi pod Malim Vrhkom proti Ložu, struge Brežička pa razen pri vodjaku s trumpo ob šoli ni videti, saj ni bila še regulirana in se je voda poljubno razlivala in ponikala, kjer se ji je zahotelo. V ozadju je še povsem gol Nadleški hrib in valoviti Javorniki. Južno od Starega trga je ob cesti parna žaga Karla Kovača, v daljavi Pudob s cerkvijo svetega Jakoba, ob njej pa lipa, ki ima menda kamnito srce…

Med Nadleškim hribom in Javorniki leži še precej neporaščen Šmaraški hrib, Šmarate z na rimskih ostankih sezidano cerkvijo svete Marjete pod njim pa seveda ni videti…še manj kače, ki naj bi jo po ljudskem izročilu varovala.

Sveta Marjeta je bila v srednjem veku ena od štirih najbolj priljubljenih svetnic. Goduje 20. julija in verjeli so, da varuje ljudi pred kačami … O njej se je spletlo veliko zgodb. Na primer:

Sveto Marjeto je hudobna mačeha poslala k zmaju, da bi jo požrl, vendar jo je brat sveti Jurij spomnil, da ima okoli pasu devetkrat ovit zlat pas, ki naj ga vrže zmaju okoli vratu, pa bo postal krotak kot še nikoli. Res je naredila tako – in bila je rešena. 

Druga zgodba pravi, da ji je bilo za pokoro naloženo iti skozi Babilonski stolp, pa je brat pri kralju izposloval, da je smela jezditi skozenj. Tako je prišla srečno mimo vseh zveri, samo na rep njenega konja se je obesila ena kača. Od takrat naprej sveta Marjeta pase kače in varuje ljudi pred njimi … Le od 4. do 13. julija jih pase sveti Urban, ki pa jih tako razžene, da jih sveta Marjeta potem v vsem letu komaj skupaj spravi …

Tudi v Šmarati (ki ima ime seveda po sveti Marjeti) in njeni okolici so poznali zgodbe o kačah:

Na poti med Kozariščami in Šmarato, tam pri Dijani, je bila nekoč v kotanjici s češarki velika kača, ki se ni nič bala in je kar gledala in mežikala v deklico, ki je nabirala češarke. Ko jo je hotela njena mati s palico, je pa kar izginila…

Pripovedovali so tudi, da se je na potko čez Zagradne njive, prav na mejo med kozarskim in šmaraškim svetom, hodila gret kača. Če jo je hotel kdo ubiti, je začela pa jokati. Potem je pa kar izginila… To je bila kača svete Marjete, ki varuje šmaraško cerkev…

Ko pa so ženske hodile v okoliški gozd nabirat škrbinko in drugo zelenje za pujske, so izrekale besede, ki so se jih bile naučile od svojih mater in babic in naj bi jih varovale pred kačami:

Sveta Margareta, kačja pastirica, bodi moja pomočnica…”

Tako ljudski glas …

Zdajšnji grb občine Loška dolina, ki je narejen po starem grbu mesta Lož, tudi prikazuje dvojico iz ljudskih legend: svetega Jurija na konju, ki ubija zmaja in mladenko / devico / kraljično/ svetnico/ sv. Marjeto, ki moli … Oba se bojujeta proti zlu /zmaju/ kači, on z orožjem, ona z molitvijo …

Slovarček:
trumpa: ročna črpalka pri vodnjaku

Viri:

• Nada Mercina, Stari trg, december 2025, ustno
• Nuška Berce, raziskovalna naloga Pripovedke in pravljične zgodbe o gradu Snežnik in njegovih gozdovih, Srednja zdravstvena šola in gimnazija, Ljubljana, 1997
• Monika Kropej in Roberto Dapit: Kole kole koledo, leto lepo mlado, Slovenske ljudske pripovedi, Didakta, Radovljica, 2010
• Božo Otorepec, Grb in pečat mesta Loža, Notranjski listi I., str. 65, Stari trg, 1977

Kraj: Stari trg
Datum: okoli 1935
Avtor: ni znan
Zbirka: Janez Poje
Skenirano: 27. 8. 2025
Oblika: album