Skip to content

1939 Stari trg – Ivan Mercina

21. 10. 2016
tags:

120708591Fotografijo samozavestnega moža na platnenem ozadju z naslikanim galebom smo našli v zapuščini fotografa Franca Trudna, Hlepinovega iz Podcerkve. Lahko zgolj ugibamo, da je nastala najverjetneje še pred drugo svetovno vojno, saj so Trudnovi povojni portreti praviloma posneti pred svetlim hrapavim zidom neke hiše. Na tej sliki je Ivan Mercina, človek, ki ga je v njegovem času v Loški dolini poznal čisto vsak. Pred leti sem zapisala nekaj spominov nanj, ki jih je objavil Obrh, glasilo občine Loška dolina in tu je nekaj povzetkov iz njih.

V spominu živi: siv, rahlo sključen, s tresočimi rokami, v zelenem hubertusu, za njim hodi bel rjavo lisast pes gonič, na rami ima obešeno puško in umirjeno koraka čez Brežiček proti Ulaki … Ali pa ga pripoved nekdanjega učenca naslika v temni svečani obleki, ko dirigira moškemu pevskemu zboru DPD Svoboda Loška dolina na starotrškem odru ali pri spomeniku na Ulaki … Ivan Mercina, učitelj, šolski upravitelj, kapelnik, zborovodja, lovec, ljubitelj narave, vrtnar in sadjar, sokolski starosta, priložnostni svetovalec za vsakovrstne težave bližnjih in daljnih … ljubljeni Dedek, ki je v visoki starosti spoznal: »Lahko bom umrl, nikoli nisem nikomur ničesar odrekel …«

Kaj v resnici vem o njem, ki me v spominu gleda iz nekega drugega sveta, tistega, ki se zdaj zdi še čist, preprost, urejen in dober? … Kjer so živele daleč vidne, pokončne, omikane osebe kot kažipoti v življenje in so pustile močan pečat v Dolini. Tako kot Ivan Mercina.

MERCINOV ROD*

Mercinov rod izhaja z Vipavskega, iz Goč, kamor se je okoli leta 1800 priselil krojač Janez Mercina s Planine. Njegova sinova Jurij in Franc sta bila duhovnika – slednji je postal kanonik v Gorici in je skladal nabožne pesmi – sin Janez (Ivan) pa je bil učitelj in organist. Imel je dva sinova, ki sta oba postala učitelja. Mlajši Ivan se je zapisal v slovensko glasbeno zgodovino kot naš prvi in največji zvonoslovec z deli Zvonoznanstvo – zbrani zvonoslovni spisi in Slovenski pritrkovalec, napisal pa je tudi pesmarico Igre in pesmice za otroška zabavišča in ljudske šole, v kateri je od 126 napevov kar 89 Mercinovih. Njegov starejši brat Franc, učitelj in posestnik na Gočah je imel tri sinove: Franca, ki je postal učitelj v Grahovem pri Cerknici, Ivana, učitelja v Starem trgu pri Ložu in Jožeta, strokovnega učitelja na Srednji tehnični šoli v Ljubljani. Ivanova otroka Emil in Boža ter snaha Nada so prav tako učitelji – rodbina torej, ki ima učiteljstvo v krvi, bi se reklo.

»Stric Franc je imel dve hčeri učiteljici, ki sta se obe poročili z učiteljema …,« pripoveduje Emil Mercina, učitelj matematike in fizike ter dolgoletni ravnatelj šole v Starem trgu. A od kod v resnici izvirajo Mercinovi?

»Moj bratranec geodet, ki je v prejšnji Jugoslaviji delal po južnih predelih, je nekje nad Dubrovnikom naletel na vasico Mercine, zato je menil, da je priimek prišel iz teh krajev. Ljudje naj bi se priseljevali v Trst in okolico in tudi v Vipavo. Domačin z Vipavskega pa v literaturi navaja, da je prvi Mercina, Jurij, prišel nekje iz okolice Ljubljane in se naselil v Planini, njegov potomec, krojač Janez pa se je preselil v Vipavo …« nadaljuje Emil Mercina.

IZ LEKSIKONA

Toda vrnimo se k Ivanu Mercini, tistemu, ki je bil rojen 20. aprila 1885 na Gočah pri Vipavi in umrl 18. aprila 1971 v Ljubljani. Leta 1924 je prišel v Stari trg, potem ko so ga italijanske fašistične oblasti odpustile iz službe v Ložah v Vipavski dolini in izgnale. V Primorskem slovenskem biografskem leksikonu med drugim izvemo o njem, da je služboval kot upravitelj osnovne šole v Starem trgu pri Ložu vse od leta 1925 do okupacije, ko so ga že junija 1941 zaprli v Ljubljani, nato v Trstu, od koder so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Isernia, provinca Campobasso. Po kapitulaciji Italije je odšel z zavezniki v Afriko in živel pod šotori v taboriščih El šat, Tolum bat, Kairo in drugod v Egiptu. Po vojni se je vrnil domov in spet poučeval do konca leta 1946, ko se je upokojil, a še vedno honorarno učil na nižji gimnaziji, vodil pevski zbor in godbo na pihala v Ložu. Dajal je pobude za napredno sadjarstvo in vrtnarstvo, bil je vnet lovec. Bil pa je tudi TIGRovec ** in je pred vojno vzdrževal ilegalne povezave TIGRovcev onkraj Javornikov. Pri njem so se ustavljale oborožene trojke pred prehodom meje in po vrnitvi. Hranil je njihovo opremo in jih skrival pred jugoslovanskimi oblastmi. Pomagal je ubežnikom iz Primorske, da so dobili zaposlitev.

Bil je eden tistih slovenskih učiteljev, ki so vse moči in sposobnosti posvetili gospodarskemu in kulturnemu napredku svojega ljudstva. Zapustil je trajne sledove svojega delovanja, pospeševal je napredno vinogradništvo, vinarstvo, živinorejo, poljedelstvo …

Toliko iz leksikona.

ODLIKOVANJA

Ivan Mercina je po vojni prejel dolgo vrsto odlikovanj – lovskih, kulturniških, pedagoških. Naštejmo le nekaj najvišjih:

  •  Pohvala za uspehe v šolskem in izvenšolskem delu, ki mu jo je leta 1953 podelil Okrajni ljudski odbor Postojna.
  • Leta 1955 je ob 20-letnici osvoboditve države iz beograjskega Urada za odlikovanja prejel državno Priznanje z redom zaslug za narod s srebrno zvezdo za dosežene uspehe na področju gospodarskega, kulturnega in društvenega razvoja države.
  •  Zveza DPD Svoboda mu je leta 1959 dala Odlikovanje Svobod II. stopnje za plodno prosvetno dejavnost.
  •  Skupščina občine Cerknica je leta 1965 Ivanu Mercini dala Priznanje za dolgoletno požrtvovalno delo na kulturnem in prosvetnem področju.
  •  Leta 9169 je prejel Značko Frana Milčinskega za kulturno-prosvetno delo.
  •  Lovska zveza Slovenije ga je leta 1969 odlikovala z Redom II. stopnje za lovske zasluge.

TIGR

»Očeta so avgusta leta 1924 leta odpustili iz službe in je moral v kratkem roku zapustiti Italijo« pripoveduje Emil Mercina. »Takrat je na Primorskem že delovala prva odporniška protifašistična organizacija v Evropi TIGR in oče ji je bil zelo predan. Spominjam se, ko je pravil, da so se srečevali na Nanosu, pa tudi pri njem doma, zato so ga Italijani potem odpustili in izgnali. Prišel je na Notranjsko in potem januarja 1925 nastopil službo upravitelja šole v Starem trgu.

Njegovo TIGRovstvo se je v Jugoslaviji nadaljevalo, imel je neke vrste javko, počivališče in skladišče. TIGRovci so bili organizirani po trojkah. To je bilo zelo skrito delovanje, tako da ena trojka ni vedela za drugo … Iz otroštva se spomnim Zelena*** kot vodje, pa Bobka … Bobka sem si zapomnil, ker je imel tako majhno številko čevljev, pa sem nekoč rekel:

‘Kako imate vi majhne čevlje!’

‘Ja, mi TIGRovci nimamo prstov na nogah!’ mi je hudomušno odgovoril … Več jih je bilo, tu so prenočevali, kaj pojedli, se odpočili … In seveda pobrali orožje. Oče je imel zvezo z jugoslovanskim polkovnikom Plhakom. On je bil posrednik, ki je najbrž od vojske iz skladišč dobival orožje in strelivo. Zelen, Bobek in drugi so prihajali sem, to orožje jemali in ga odnašali čez mejo.

Velikokrat so se oglašali tudi drugi Primorci. Ko so pribežali čez mejo, jim je oče pomagal do zaposlitve pri Kovaču na žagi. Spominjam se nekega Kruha, zapomnil sem si ga, ker je imel tako zanimiv priimek. Na žagi je dobil službo, stanoval pa je v Starem trgu v hiši pri transformatorju na podstrešju …

Očetova povezanost s TIGRom je večkrat omenjena v literaturi, recimo v knjigi TIGR Mire Cenčič iz leta 1997.«

PO PRIHODU V LOŠKO DOLINO

Kako se je Ivan Mercina vživel v novem kraju?
»Ko je prišel v Loško dolino, se je takoj vključil v tukajšnje življenje. Ukvarjal se je z gospodarstvom: organizirali so tekmovanja v košnji, imel je tečaje za sadjarstvo … Bil je lovec in vodil je tudi tečaje za lovske pripravnike. Do začetka vojne je imel v zakupu lovski revir k. o. Lož. Ne vem, koliko tisoč je plačal na leto za ta revir, potem pa je organiziral lovce in prijatelje, imeli so pogon, padlo je toliko in toliko srn in jelenčkov … Potem je telefoniral, prišel je Slamičev kamion iz Ljubljane – Slamič je imel trgovino, mesnico in restavracijo na Celovški – in je ulov še isti dan odpeljal. Takrat je bilo tudi divjega lova zelo veliko. Gozdovi so bili polni zank, a oče kot lastnik lova ni nikoli imel nobenega konflikta. Živali je bilo mnogo, ljudje so si pomagali; so si morali …

Oče je živel s krajem. Ne vem, koliko se je ukvarjal s politiko, štel pa se je za liberalca. Hodil je v družbo in tudi pri Sokolu je bil starosta, čeprav sam ni telovadil.«

VOJNA

»Z vojno se je stanje tudi za organizacijo TIGR spremenilo. Danilo Zelen je padel v Mali gori nad Ribnico. To je bil prvi boj z Italijani pri nas. Štirje TIGRovci so bili skriti v neki koči, bili so izdani in Italijani so prišli tja …

Ko je nastopil začetek druge svetovne vojne, je imel oče še osemintrideset pištol, pa neke bombe, strelivo in ne vem kaj še vse. To je dajal jugoslovanskim vojakom, ki so ostali brez poveljstva … Ne vem, koliko tistega orožja se je lahko znebil, nekaj pa smo ga sami, oče, sestra in jaz znosili po jazbinah gor pod Markov hrib, pa na Ulako do Kovačevih smrekic. Moj oče je bil čisto iz sebe tiste dneve. Doma je rekel: ‘Mene bodo ubili, takoj ko bodo prišli!’

Takrat sta se v Starem trgu nekega dne pojavili dve nuni in hodili naokoli v tistih dolgih oblekah. Videl sem ju s praga šole, ko sta šli proti Ložu. In drugi dan spet. Naslednjo noč ju je opazil oče, ki je imel pse zadaj v drvarnici, kako sta v veliki Teličevi kopi slame tam za zidom nekaj počeli. Zdelo se mu je čudno, šel je povedat žandarmeriji, prišli so orožniki in zgrabili tisti dve nuni, ki sta bili v resnici dva preoblečena vohuna.

No, oče je bil prepričan, da fašisti vedo, kaj počenja v Jugoslaviji in je tudi takrat, ko so ga zaprli vedel, da ga bodo. Zaprli so ga prvega v dolini – 24. junija 1941 leta so prišli ponj.

Kakšna dva meseca je bil zaprt v Ljubljani na sodišču, potem so ga premestili v Trst, kjer je bil obravnavan. Tam je bilo zaprtih veliko TIGRovcev, a ga ni nobeden poznal. Obsodili so ga na konfinacijo. Iz Trsta ni bilo nobene zveze z njim, ni se mogel oglasiti, nič ni pisal. Nato je bil zaprt v Isernii južno od Rima. Od tam smo imeli zvezo z njim, oglašal se je, tudi mi smo mu pisali, mama pa mu je pošiljala pakete. Tam so si sami kuhali in on je bil glavni kuhar. Ohranil se je njegov dnevnik, kamor je skrbno zapisoval vsa živila, ki ji je porabil ali dobil. V Isernii je bil do razpada Italije, ko so Angleži zasedli Južno Italijo in so te internirance preselili v Bari. Nekateri mladi so odšli od tam v partizane, oče pa je bil takrat že starejši. Takšne so preselili v Afriko, tako da je živel tam do konca vojne. Nekaj časa je bil v Kairu, Tolum batu, El šatu in ne vem kje še vse. Bivali so pod šotori, proti koncu pa so živeli tudi po domovih Slovenk, ki so se tam poročile in imele domačije.

Tudi Magušarjeva mama iz Iga vasi je bila zaprta v južni Italiji in preseljena v Afriko, ne vem pa, ali sta bila v istem taboru. Zdi se mi, da je ona prej odšla k izseljenskim družinam. Bral sem nek tekst, ki omenja TIGRovce iz Iga vasi in mogoče je tudi ona imela kakšno zvezo z njimi.

Tam bi bilo življenje razmeroma normalno, če ne bi bilo skrbi, kaj je doma. Mi smo vedeli, da je oče v Afriki, potem pa ni bilo nobene vesti več. Ko je bilo vojne konec, so bivše internirance pripeljali v Split. Oče je prišel domov julija leta 1945 in spomnim se, ko je sporočil, da prihaja. S sabo je imel kovčke in škatle, v njih pa odeje, perilo in druge reči … Tako sem se potem naučil šivati na šivalni stroj, ko sem predeloval tisto blago, da smo imeli za rabo.«

PEVCI, GODBA NA PIHALA

»V Starem trgu je oče pred vojno vodil moški oktet, ki je včasih nastopal na prireditvah. V njem so peli Stane Štritof iz Starega trga, brat moje mame kapelnik in organist Edvard Turk, potem Strle, čigar imena se več ne spomnim, pa Dore Žagar z Mandrg, Nino Strle, poznejši funkcionar in še trije drugi. Hkrati je obstajal tudi pevski zbor. V tistem času so v Ložu naštudirali opereto Pri belem konjičku in oče jih je tudi za to prireditev učil peti.

Po vojni je šel v pokoj, seveda pa se je še naprej ukvarjal z glasbo. Loško godbo je vodil že od leta 1932 ali 1934 do leta 1941. Po vojni je bil nekaj let sokapelnik Vilku Zabukovcu in tudi ko jo je prevzel France Žnidaršič, je do leta 1965 še nekoliko sodeloval in pomagal. Vodil je tudi Moški pevski zbor Svoboda Loška dolina vse do svojega dvainosemdesetega leta, ko so ga izdale noge in ni mogel več hoditi.«

DOMOTOŽJE PO VIPAVI

»Kadar smo šli proti Javornikom, je oče kar požugal na ono stran …« se spominja Emil Mercina. »Pred vojno se je družil z graničarji na Bičkih lazih. Nekoč smo bili z družbo tam in spomnim se, kako sem opazoval očeta – jedlo, pilo se je, še malo ‘rožic’ v glavi … pa je oče stisnil pest in požugal proti Italiji. In jokal.

Pozneje, ko sem imel fička, sem ga večkrat peljal na Goče. Ljudje so ga poznali, vedno je bil lepo sprejet, tam so bili tudi otroci njegovih bivših učencev. Zvonoslovec Ivan Mercina ima tam spominsko ploščo in ob tem je Mercinov priimek oživljal v spominu ljudi. Župnija je po vojni Mercinovim postavila kapelo in spomenike s pokopališča so vzidali v steno – tam so vsi Mercinovi: dedek, babica, kanonik, zvonoslovec …

Oče se je s sošolci z učiteljišča srečeval vsako leto. Nazadnje so ostali le še trije in zadnjič so se sestali tu pri nas poleti julija 1970. Kmalu nato je umrl profesor Brezovar, jeseni okoli novembra še profesor Fink. Očeta sem takrat peljal na Žale, kjer je bil pogreb. Tudi on je bil že okoren, tresel se je, pa sem mu ob živi meji postavil stolček, da je sedel in sva spremljala žalno slovesnost od tam. Zelo ga je potrla prijateljeva smrt, čisto na tleh je bil. Potem sem rekel:

‘Veš kaj, jaz te bom kar na Vipavsko odpeljal!’

‘Joj!’ Oči so se mu zasvetile.

Takoj po pogrebu sem ga res peljal na Vipavsko in ko sva prišla malo naprej od Razdrtega, so mu po licih začele polzeti solze. Na Vipavskem je imel še vinograd, ki ga je pustil, ko so ga izgnali in takrat mi je v solzah naročal:

‘Mile, ne prodaj!’ Seveda sem mu to zlahka obljubil.

Nikoli ni prebolel, da je moral z Vipavskega in to ločitev je zelo težko prenašal.«

MARIČKA

»Pesnica Marička Žnidaršič je bila takrat še zelo mlada in preživljala je težke čase. Pri našem očetu je v svoji stiski našla oporo in tolažbo. Bila je izredno čuteča oseba. Zelo rada je pela in hodila je tudi v šolo k harmoniju. Glasba ji je res veliko pomenila. V tistem času je večkrat prišla domov k nam, da sta z očetom kaj zapela. Pela je v cerkvi, znala pa je tudi mnogo narodnih pesmi. Še po vojni je včasih prišla k nam in mama jo je spremljala na klavirju, ko je pela …«

Ko so Ivana Mercino na njegov 86. rojstni dan, 20. aprila 1971 v Ložu pokopali, se je od njega poslovila njegova učenka in varovanka pesnica Marička Žnidaršič z besedami:

Spoštovani, dragi tovariš Mercina!

Danes nastopam pred Vami neorganizirano, tako da me ni nihče napovedal – zakaj ta poslednja predstava v človeškem življenju ne potrebuje nobenega napovedovalca več. – Prišla sem, da se od Vas poslovim kot Vaša nekdanja učenka, poslovim v imenu vseh tistih brezštevilnih učencev in učenk, ki so šli skozi Vašo šolo plemenitosti, pravičnosti in dobrote in ponesli Vašo svetlo podobo na vse strani naše domovine. Tiste domovine, ki ste jo Vi tako zelo ljubili, jo pomagali graditi in zanjo trpeli. Če bi danes dali na tehtnico vse Vaše vesele in žalostne dneve, bi videli, da sta bila žalost in trpljenje vedno v premoči.

Začelo se je že zelo zgodaj po prvi svetovni vojni, ko ste morali kot zgleden oznanjevalec slovenske besede zapustiti domačo zemljo, sončno Vipavsko dolino, ki ste ji bili vse do zadnjega tako otroško vdani … In tako je takrat zapuščena starotrška šola dobila novega upravitelja. Vse se je prerodilo pod vašimi čudežnimi rokami. Na vrtu so zacveteli tulipani, plamenice in gladijole in drevje, ki ste ga obrezali in posadili Vi je lepše, bogatejše obrodilo. Še stari harmonij je dobil mehkejšo in toplejšo barvo glasu pod Vašimi prsti. Dan na dan smo se zbirali, vedno ob novih pesmih in vselej ob novih naukih, ki ste nam jih delili. Znali ste zgraditi trdne temelje nežni otroški duši, in besede, ki ste jih polagali v naša srca, so bile položene zmerom ob pravem času. Gradili ste vselej na pravičnost, dobroto in ljubezen in v tem svojem delu ste bili neutrudljivi …

Ko so se leta 1941 znova zgrnili nad nami črni oblaki, se je Kalvarija naprednega slovenskega učitelja spet ponovila. Žalitev za žalitvijo, zapori in konfinacija in Vi, ki ste tako sovražili laž, ste bili deležni neštetih krivičnih obtožb. Zamrla je pesem – Vaša pesem – in dolina pod Snežnikom se je odela v žalost. Vi pa ste s svojim ponosom, s svojo trdno voljo vse prenesli, vse pretrpeli, vse premagali! Znova ste se vrnili med nas in kakor Cankarjev hlapec Jernej ste morali z grenkobo v srcu spoznati, da pravice na svetu ni in je nikoli ne bo.

Pomlad je. Češnje pod Križno goro bodo zacvetele, Vaše oči pa jih ne bodo videle več. Krog Vašega plemenitega življenja se je strnil in nobene vrzeli ni v njem. Premagala vas je le ena, poslednja zmagovalka – SMRT –. Zrušilo se je telo, Vaša beseda pa se bo prenašala iz roda v rod in Vaš svetli lik bo žarel še dolgo, dolgo. Ko stojim zdaj ob Vašem grobu tako samotna, majhna in praznih rok, se Vam še enkrat, poslednjikrat zahvaljujem za vse, kar ste nam dali. Želim, da Vam naša notranjska zemlja, ki ste jo tako ljubili, ne bo pretežka … Počivajte v miru …”

Verjamem, da Ivan Mercina še živi v spominu mnogih ljudi v Loški dolini: njegovih učencev, pevcev in godbenikov ter njihovih poslušalcev, lovskih kolegov in vseh drugih, ki so bili kakorkoli deležni sadov njegovega dela in vzora njegove rahločutne, a hkrati močne in pokončne osebnosti. V času, ko je naše slovenstvo vedno znova na preizkušnjah, čeprav drugačnih kot v prvi polovici preteklega stoletja, ostajajo osebnosti, kot je bil Ivan Mercina spoštovanja in posnemanja vreden vzor.

P.S.: Potem, ko je bil članek o Ivanu Mercini že objavljen, sem pri Sveti Ani (ponovno?) slišala tole anekdoto:

Pred vojno je bil v naših krajih izredno razširjen krivolov, ki so ga oblasti strogo kaznovale, a nikoli izkoreninile. Zakupljeni lovski revir Ivana Mercine je zajemal tudi okolico Svete Ane in nekoč je eden od vaščanov k njemu poslal fantiča z nekako takimle sporočilom:” V vašem revirju se je ujel zajček. Pridite ponj. Do poldne je vaš, od poldne naprej pa moj!” Ni znano, kako je končal zajček, a človek si misli, da starotrški učitelj ni vrgel vsega iz rok in tekel na Sveto Ano po zajčka …

Opombe:
* Osebo s priimkom Mercina omenja že Primož Trubar v enem od svojih besedil!
** TIGR – kratica pomeni: Trst, Istra, Gorica, Reka
*** Danilo Zelen iz Senožeč, akcijski in gverilski vodja TIGR

Viri:

  • Obrh, glasilo občine Loška dolina, letnik 6, leto 2005, št. 1, 9

Kraj: ni znan
Datum: ni znan, domnevno pred 1941
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 8. 7. 2012
Oblika: negativ 6,5×9

Advertisements
4 komentarji leave one →
  1. Vlado Prevoršek permalink
    21. 10. 2016 16:13

    Vsaka vam čast, izjemno življenje tovariša Mercine, pravi, kleni Slovenec, ostajam
    brez besed………..

  2. 22. 10. 2016 12:14

    Hvala!

Trackbacks

  1. 1947 Podcerkev – Franc Truden z nečakom | Stare slike
  2. 1977 Stari trg – Moški pevski zbor DPD Svoboda Loška dolina na proslavi | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: