Skip to content

1964 Jugoslavija – Winnetou

3. 04. 2022

Na sliki je Pierre Brice v svoji najslavnejši vlogi Winnetouja v istoimenskem filmu. Jezdi na žrebcu Ilčijo, kar v jeziku Navajo Indijancev pomeni veter. Scena je iz filma z naslovom Med jastrebi. Lep konj je. Tudi na Winnetouja nimam pripomb. Sem pa nekoč, ko smo se vozili v gimnazijo v Postojno, na vlaku videla pravega Indijanca. Winnetou mu ni bil nič podoben oziroma originalni Indijanec ne njemu.

Filmi so bili posneti po knjigah Karla Maya (1842–1912). Pisal jih je v zaporu, kjer je pristal zaradi kraj in prevar. Že kot otrok je rad bral knjige s pustolovsko vsebino. Domišljijo pa je baje podedoval po babici. Prvi prevod v slovenščino je izšel leta 1887.

Pierre Brice (1929–2015), s pravim imenom Pierre-Louis Le Bris, je bil francoski igralec in pevec. Njegova kariera se je pričela v petdesetih letih 20. stoletja. Zaslovel pa je z vlogo Winnetouja.

V nemško govorečih deželah je Winnetou absolutna klasika med pustolovskimi zgodbami, tako roman kot film. Slavni Apaški poglavar jezdi po prostrani ameriški preriji v spremstvu krvnega brata Old Shatterhanda. Vendar Winnetou nikoli ni videl Amerike. Večina prizorišč je na Hrvaškem. Nekdanja Jugoslavija je bila idealna za vestern: planote, kanjoni in jezera. Tu so filmski ustvarjalci ustvarili popolno imitacijo Divjega zahoda. Boljšo od originala. Snemali so na Tulovi Gredi, prelazu Mali Alan in Paklenici. Nekaj prizorov je posnetih na Plitvičkih jezerih. Del zgodbe pa je posnet tudi v Sloveniji. Leta 1964 so posneli prizor v Županovi jami, Postojnski jami, Otoški jami in menda tudi na pri koči Mladika v Postojni, kjer je medved napadel Nšoči, Winnetoujevo sestro. V obdobju od 1962 do 1968 so posneli enajst filmov v nemško-francosko-jugoslovanski koprodukciji.

V letih 1965 in 1966 so bile v žvečilnih gumijih – čikgumijih zbirateljske sličice s prizori iz filmov. Uvozili smo jih iz Nemčije. Posledično si imel poln predal čikgumijev in po deset enakih sličic. Nekaterih nisi dobil nikoli. Pa o tem kaj več drugič.

Na klancu, pa ne Cankarjevem, kjer sem preživela otroštvo, sem bila edina punca. Fantje so se igrali Winnetouja. Mene igranje s punčkami ni zanimalo. Medse so me vzeli fantje in sem bila lahko Nscho-tschi. Pištole nisem imela, loka tudi ne, kar pomeni, da sem lahko le tekala za njimi. Nečesa pa še danes ne vem. So se o zgodbah toliko naučili le s sličič? Televizije takrat na klancu še ni bilo. Če je pa kdo kaj bral, sem bila to jaz, ampak ne Winnetouja.

Ko sem imela osem let, sta me teta in stric vzela s seboj na morje na Rab, da bo imel bratranec družbo. Ta je edini po atovi strani in še danes mi je kot brat. Ga prav tako tudi nakurim, ne če zasluži, temveč če se mi zdi, da je zaslužil. V Supetarski Dragi smo se nastanili, ne spomnim se pa, kje konkretno. Nepreklicno pa mi je ostalo v spominu nekaj drugega. Zvečer smo šli na sprehod po mestecu. Pred oknom neke hiše je stala gruča otrok. Seveda sva morala z bratrancem preveriti, kaj se je dogajalo. Čudež! Ljudje v hiši so imeli televizor. Obrnjen je bil proti oknu. In na televiziji je bil Winnetou. Vsi otroci smo se nagnetli na tisto okno in brez besed strmeli v ekran. Nihče nas ni odganjal, ne naši skrbniki ne lastniki televizorja. Takrat sem prvič videla Winnetoujev film. Knjig pa še danes nisem prebrala, kar mi moj nezakonski mož zelo zameri.

Old Shatterhand in Old Surehand sta bila dva Winnetoujeva prijatelja. Ni pomota.

Razglednico so natisnili v Nemčiji. Uvoznik za Slovenijo (morda tudi za Jugoslavijo) je bil Mercator Ljubljana. Napis na zadnji strani pove, da je na sliki Pierre Brice in prizor iz barvnega (v tistih časih je bil to pomemben podatek) filma Winnetou – Med jastrebi. Sledi kratek opis vsebine: Winnetou je tudi tokrat opravil svojo dolžnost in odhaja nazaj v gore. Upa, da bo svojega prijatelja Old Surehanda kmalu spet srečal.

Slovarček:

  • Supetarska Draga: je naselje in zaliv na severozahodnem delu otoka Raba, ob koncu istoimenskega zaliva (Hrvaška)

Viri:

Kraj: snemano v Jugoslaviji; slika se nahaja na Rakeku
Datum: 1964 (film), 1968 (dogodek)
Avtor: Constantin film, zahodnonemško filmsko podjetje
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 4. 3. 2021
Oblika: razglednica

3 komentarji leave one →
  1. jozebrence permalink
    3. 04. 2022 08:40

    Nekaj prizorov so posneli tudi v Rakovem Škocjanu. Prav spomnim se, kako smo mulci v kinu tulili, ko smo prepoznali Mali naravni most z Indijanci na njem.

    Všeč mi je

  2. 3. 04. 2022 09:34

    Ne vem, če je tole primerno za pripovedovanje ali ne:
    V prvem letniku smo šle s šolo na izlet na Plitvička jezera. Tam sva s sošolko, tudi oboževalko Pierra Brica, od daleč zagledali domnevno prizorišče nekega filma o Winetouju in se bliskovito odločili, da ga na lastno roko nekoliko pobliže raziščeva. Seveda sva se izgubili in šele čez dobri dve uri in pol uspeli priti do avtobusa, kjer so naju obupane in vse penaste čakale učiteljice in sošolke… Še dobro, da se niso odpeljale brez naju.

    Všeč mi je

  3. Vilma permalink
    3. 04. 2022 13:57

    Imam shranjen poln album teh sličic.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: