1980 Markovec – Vzorčna montaža roletne omarice IZOROL

Obdobje po letu 1970 je bilo posebej v Sloveniji zaznamovano z gradbenim boomom.Individualne stanovanjske hiše so rasle kot gobe po dežju. Država je z zakonodajo o gradbenih zemljiščih in posojilno zakonodajo pri bankah in podjetjih izdatno pomagala zagretim graditeljem. Veliko so k temu pripomogle tudi stanovanjske zadruge, ki so jih ustanavljali zainteresirani graditelji. V tistem času je bila ustanovljena tudi stanovanjska zadruga v občini Cerknica z gradbiščema v Cerknici in Starem trgu.

Za to akcijo sta stala tudi takratna notranjska podjetniška velikana Brest Cerknica in Kovinoplastika Lož. V stanovanjsko zadrugo smo se izjemoma lahko vključili tudi t. im. plombaši”, ki smo gradnjo načrtovali v okviru prostih zazidljivih parcel v naseljih. Po začetku gradnje se je naselja na Sinji gorici v Cerknici med ljudmi prijelo ime Golan in se nato preneslo tudi na starotrško gradbišče Ograde.

Golanska planota na Bližnjem vzhodu je bila že takrat, tako kot je še danes, kraj stalnih sporov med Izraelci in Arabci, po televiziji smo gledali razkopane pokrajine brez konca. Na naših Golanih je bilo tudi naenkrat vse razrito, seveda v pozitivnem smislu, iskrice sporov pa so se občasno le kresale med bodočimi sosedi. Tako je ljudski glas eno od posebej gajstnih in glasnih cerkniških graditeljic poimenoval kar Golda, njenega soseda, ki ni veliko zaostajal v tem, pa Arafat. Bojevita voditeljica Izraelcev je bila takrat namreč Golda Meier, njen nasprotnik, voditelj Palestincev pa Jaser Arafat. In tako imamo še danes Golan v Cerknici in v Starem trgu.

Takrat so v gradbene norme hitro prihajale nove zahteve po toplotnih izolacijah hiš. Velika naftna kriza, izhajajoča iz bližnjevzhodnih vojn, je prinesla veliko podražitev naftnih derivatov. Ni več zadostoval modularec, pa doma izdelan betonar, enostavna lesena okna, neizolirani tlaki in podstrešja.

V Kovinoplastiki Lož smo z obiskov na nemških gradbenih sejmih prinesli idejo o novi izolacijski okenski roletni omarici. Do takrat je bil to eden toplotno najšibkejših elementov stanovanj. Enostavna 5 cm debela betonska preklada nad zunanjo okensko odprtino, “manceta” smo jo imenovali, za njo pa nad lesenim oknom neizolirana omarica iz tanke vezane plošče z vgrajenim plaščem rolete in mehanizmom za njeno dviganje. Skozi tako omarico je pihalo kot za stavo.

Naša roletna omarica je bila velik korak naprej. Skupaj smo staknili glave razvojniki iz Novolita v Novi vasi (takrat TOZD Izolirke), Bresta Cerknica in Kovinoplastike Lož. Novolit je prispeval telo omarice iz posebnega stiroporja z nanosom lesno cementne volne na zunanjih stranicah, Brest je prispeval lesene stranske zaključke, navijalni drog rolete in izoliran spodnji pokrov. V Kovinoplastiki Lož smo omarice opremili z našimi navijalci, plastičnimi roletami, uležajenjem, sidrnimi pločevinami in ko smo dodali še aluminijasta vodila rolet je bil izdelek -IZOROL omarica smo ga imenovali in ime zaščitili –  pripravljen za vgradnjo. Prve poizkusne montaže so bile ravno v zidanih hišah starotrške stanovanjske zadruge.

Sodelavci iz razvoja iz Loža smo prve  montaže omaric IZOROL opravili in nadzirali osebno. Kot kaže današnja slika, smo pri gradnji hiše sodelavca Toneta Plosa v Markovcu  tako sodelovali: Tone, v kapi, obrnjen s hrbtom proti fotografu, na nedokončanem opažu prve plošče pa smo jaz, takrat vodja razvoja in danes pisec tega prispevka, Tonetov brat Vinko iz Viševka, ki je bil pri nas sicer orodjar, a tu kot zidarski mojster in Jože Troha, takrat dir. TOZD Orodjarna, kamor je spadal tudi naš razvojni oddelek. Na opažu (fršolengi) je seveda nepogrešljiva štilarca. Gradbišče je zasuto s puntami najbrž pripeljanimi z drugega gradbišča. Iz betonske opeke je zgrajen kletno-pritlični del hiše.

Večino del smo takratni graditelji organizirali in izvajali sami, po šihtu, ob vikendih, ob pomoči družine, sodelavcev, sosedov in domačih mojstrov. Vsak se je moral izuriti za vsa osnovna dela pri gradnji, nabavili smo si vse osnovno orodje, osvojili smo gradbeno izrazoslovje in se vključili v nabavne poti za material. Spomniti se moramo, da je takrat zaradi naftne krize veljal za vožnje z osebnimi avtomobili sistem par – nepar, torej vožnja dovoljena le vsak drugi dan, benzin se je kupoval z dodeljenimi boni, in danes nepredstavljivo – mobilni telefoni še niso obstajali. Stacionarni hišni telefoni so bili tudi redki, saj je imela cela Kovinoplastika Lož, kot se spomnim, 3 ali 4 zunanje linije! Pa smo vse zmogli, se pravočasno organizirali in kar hitro gradili. Še tov. Tito nam je v Ljubljani umrl maja 1980, pa je s pomočjo parole “I posle Tita Tito!” kar šlo naprej.

O kakšnih pravih dopustih v času gradnje nismo razmišljali. Midva z Ireno sva zadnje leto naše štiriletne gradnje v Velikih Blokah vzela še nekaj dodatnega, neplačanega dopusta, da smo se pozno jeseni leta 1982 lahko vselili.

Še nekaj o kreditih, ki so v veliki meri omogočili takratni gradbeniški boom. Najprej so bila posojila pri delodajalcu iz takrat obveznega sklada podjetja za stanovanjsko izgradnjo. Preko Stanovanjske zadruge je nato sledilo bančno posojilo. Ko je zmanjkalo tega, smo se oprijeli posojila banke, ki smo ji predhodno prodali devize. Sami smo seveda delali za dinarje, zato smo morali devize kupovati od zdomcev, pa Dalmatincev, ki so hodili v naše kraje po gradbeni les, obiskovali smo stare tete, ki so imele v nogavicah kakšen dolar iz Amerike in podobno. Tisoč variant. Jutranje vprašanje: “Po čem so marke?”, je bilo takrat tako vsakodnevno kot dober dan. Devize je bilo treba banki za odobritev posojila prodati seveda po uradnem tečaju. Malo boljše je bilo za nas graditelje, ko je šlo državi za devize v nekem obdobju že tako za nohte, da je bil kredit odobren tudi, če si devize samo vezal pri banki za določeno obdobje. Zaradi naftne krize so bile posebnih posojil deležni nakupi peči za ogrevanje na trda goriva. Ob naši nedokončani hiši smo že imeli skopano jamo za postavitev cisterne za kurilno olje. Jamo smo zasuli, saj ni bilo za mislit, da bomo še kdaj kurili na nafto.  No in na koncu smo zaprosili za vselitveni kredit, ki naj bi dokazoval, da se gradnja res bliža koncu in da bomo izpraznili družbeno stanovanje.

Pa še to. Krediti so bili za graditelje velikokrat tudi vir nujno potrebne gotovine. Z našimi krediti smo v lokalnih trgovinah plačevali račune, ki so jih drugi kupci nameravali plačati z gotovino. Trgovci so nam šli na roko, nas povezali in opravili to transakcijo. Volk sit in koza cela. Ne vem, če sem naštel vse takratne poti financiranja naše življenjske naloge – izgradnje lastnega doma. Danes je nepredstavljivo, kako smo tiste čase graditelji hiteli porabit mesečno plačo. Če ne boš danes kupil materiala, se jutri morda ne bo dobilo, pa še dražje bo! Pravzaprav si vedno kupil po stari ceni, vsaj tako smo se tolažili. Če je slučajno kaj ostalo v denarnici, pa hitro pretopiti v lire, šilinge, najraje pa v nemške marke. Nemška marka je bila res zakon!

Kreditov smo se torej  nalezli in nekaj  let smo nato gagali z odplačili mesečnih anuitet. V deželo pa je kot rečeno prišla inflacija, nato visoka inflacija in na koncu hiperinflacija. Obresti so bile fiksirane, krediti dolgoročni in na koncu smo večino preostanka kreditov poplačali v letu 1989 v nekaj mesecih. Vso izgubo je pokasirala skupna država in tudi zaradi takega načina dela “šla falit”, kot bi rekel pevec Iztok Mlakar. Mi smo ostali z največkrat prevelikimi, nikoli čisto dokončanimi, a našimi hišami.

Slovarček:

• gajsten: delaven, včasih tudi v negativnem smislu
• štilarca: motorna žaga znamke Stihl
• punte: opore opaža

Viri:

• lastna dokumentacija
• Milena in Dušan Strle, Pudob

Kraj: Markovec
Datum: 1980
Avtor: neznan, verjetno pa Đon Škrbec
Zbirka: Alojz Mazij
Skenirano: 2. 10. 2025
Oblika: fotografija