1945 Dachau – Taboriščna obleka

V taborišču Dachau so zaporniki nosili značilne zaporniške obleke, ki predstavljajo pomemben materialni vir za razumevanje nacističnega taboriščnega sistema. Ne gre le za kos oblačila, temveč za del organiziranega mehanizma nadzora in administracije. Njena oblika, material in oznake so bili natančno določeni.

Koncentracijsko taborišče Dachau, ki leži 20 kilometrov severno od Münchna, je bilo ustanovljeno leta 1933. Taborišče je bilo sprva namenjeno političnim zapornikom. V letih 1941-1945 je bilo v tem (in podružniških) taboriščih zaprtih tudi med štiri in šest tisoč Slovencev, od katerih jih je preživelo okoli 1800. Taborišče je bilo osvobojeno 29. aprila 1945. Preživeli Slovenci so taborišče organizirano zapustili v začetku junija 1945 v treh večjih transportih na ameriških tovornjakih.

O vračanju skupine taboriščnikov z vlakom je bil leta 1959 posnet slovenski črno-beli dramski film v režiji Jožeta Babiča z naslovom Tri četrtine sonca.

O vračanju skupine taboriščnikov z vlakom je bil leta 1959 posnet slovenski črno-beli dramski film v režiji Jožeta Babiča z naslovom Tri četrtine sonca.

V taborišču Dachau se je sistem oblačenja razvijal postopoma in je postal model za številna koncentracijska taborišča. Sprva zaporniki še niso nosili enotnih oblek; pogosto so imeli na sebi civilna oblačila, ki so jim bila kmalu odvzeta. 

Z uvedbo standardizirane taboriščne obleke je bila individualnost močno omejena. Najbolj prepoznavna je postala črtasta obleka v modro-sivih tonih, izbrana zaradi vidnosti in lažjega nadzora. Takšna obleka je omogočala lažje prepoznavanje zapornikov, hkrati pa je ustvarjala občutek popolne poenotenosti. Materiali so bili grobi in nizke kakovosti. Kroj je bil preprost in neprilagojen telesu, pogosto neustrezne velikosti. Obleke niso zagotavljale udobja in so bile predvidene za dolgotrajno nošenje brez redne menjave; pranje je bilo redko in neredno, zato so se oblačila hitro obrabljala.

Ob prihodu v taborišče so zapornikom odvzeli osebna oblačila, s tem pa je bila prekinjena tudi vez s prejšnjim življenjem. Taboriščna obleka je bila last taborišča in del njegove opreme. Zaporniki so jo nosili cel dan – pri delu, na apelih in med spanjem. Tudi čevlji so bili del istega sistema. Pogosto niso ustrezali velikosti noge ali razmeram, v katerih so jih zaporniki nosili. 

Poseben položaj so sicer imeli kapoji – to si bili zaporniki, ki so opravljali pazniška dela. Njihova obleka se je lahko nekoliko razlikovala, kar je poudarjalo notranjo hierarhijo v taborišču.

Na zaporniških oblekah so bile jasno vidne identifikacijske oznake. Najpomembnejša je bila taboriščna številka, ki je nadomestila osebno ime. Številka je bila vtisnjena na blagu, pa tudi na kovinski tablici ter prišita na levi strani prsi. Poleg številke so bili uporabljeni barvni trikotniki, ki so označevali kategorijo zapornika. Sistem označevanja je bil administrativno dosleden. Obleka je tako nosila podatke o statusu posameznika.

Obleko iz koncentracijskega taborišča Dachau sem imel priložnost držati v rokah in posredno spoznati človeka, ki jo je nosil. Obleko sem si podrobno ogledal ter začutil vso njeno grobost.

Očetovo obleko drži sin Tone.

Maja 2012 me je sosed Tone Arko zaprosil, da bi napravil nekaj fotografij obleke njegovega očeta Metoda Arka, ki jo je nosil v koncentracijskem taborišču Dachau. Povedal mi je, da jo je njegov oče shranil za spomin takoj, ko je dobil druga oblačila. Obleko je družina Arko podarila Muzeju ljudske revolucije v Ložu, kjer je bila tudi razstavljena. Muzej je deloval od leta 1962 do osamosvojitve leta 1991. Ob ukinitvi muzeja je bila obleka skupaj z ostalimi predmeti deponirana v stavbi Občine Cerknica. Tone Arko je zaposlene na občini zaprosil, da mu obleko posodijo le toliko, da napravi nekaj fotografij za spomin. Željo so mu izpolnili in tako sem obleko videl tudi jaz, jo otipal in fotografiral.

Kot mi je znano, so bili predmeti iz muzeja v Ložu predani Notranjskemu muzeju v Postojni. Na podlagi letošnjega poizvedovanja izhaja, da imajo v muzeju po inventarnih knjigah in stanju v depojih sledeče, in sicer:

• uniformi 57840 in 57839 (priložena je še številka 3464 ter številk 17 in 18, ki je uniformi označevala na razstavi v Ložu), ki sta pripadali bratoma Janezu in Jožetu iz Nadleska, Dachau
• uniformo 62012, ki je pripadala Andreju Ivančiču z Unca/Rakeka, Dachau
• uniformo 67839, ki je pripadala Ivanu Vrhu iz Knežaka, Dachau.

Obleka iz koncentracijskega taborišča Dachau z identifikacijsko številko 65716 SL se je očitno »izgubila«. Upam, da se bo kdaj našla in dobila svoje mesto v muzeju.

Viri:

• https://sl.wikipedia.org/wiki/Koncentracijsko_tabori%C5%A1%C4%8De_Dachau
• https://www.muzej-nz.si/izobrazevanje/interaktivne-vsebine/ucna-gradiva/zivljenje-v-nemskih-koncentracijskih-taboriscih/
• https://sl.wikipedia.org/wiki/Tri_%C4%8Detrtine_sonca
• https://bsf.si/sl/film/tri-cetrtine-sonca/
• 1971 Notranjska – Na taborniški ekskurziji   – navedeno, da je bil  muzej odprt od 1962 do osamosvojitve 1991
• https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Tri_četrtine_sonca_1959_2.jpg
• https://sl.wikipedia.org/wiki/Tri_četrtine_sonca#/media/Slika:Tri_četrtine_sonca_1959.jpg
• Notranjski muzej Postojna, elektronsko sporočilo

Prispevek je napisal: Leon Melink.

Kraj: Dachau
Datum: 1945
Fotografiral: Leon Melin
Zbirka: Leon Melink
Fotografirano: maj 2012
Oblika: predmet