1971 Notranjska – Na taborniški ekskurziji

Kot je zapisal lastnik slike prof. Anton Avsec, je bila ta posneta na ekskurziji tabornikov rodu Bičkova skala iz Bežigrada po Notranjski. Kje natanko je nastala in kdo jo je posnel ni znano, na njej pa sta na levi prof. Anton Avsec, na desni pa prvi slovenski narodni heroj Stane Semič – Daki. Ocenjeni čas nastanka slike je leto 1971. Ekskurzija se je odvijala po Notranjski, zlasti na področju med Mašunom in Županovim lazom pod Snežnikom, oba moža s slike pa sta bila tam, da bi mladim pričevala o dogodkih med NOB v teh krajih, kjer sta bila sama udeležena in kot taka tudi dobra poznavalca terena, kjer so potovali.

Prof. Anton Avsec kot nekdanji član Slivniškega bataljona oziroma prebivalec civilnega logorja je popeljal udeležence ekskurzije na lokacije, kjer je bil postavljeno taborišče partizanskih družin, ki so jih umaknili tja pred sovražnikovo grožnjo s smrtjo. Stane Semič Daki pa je govoril o gibanju partizanskih enot med nemško ofenzivo leta 1943 z Mašuna na Županov laz in naprej. Štab 14. divizije je bil takrat nekaj časa v Žagi pri Vrhniki, z njo tudi Kulturniška skupina in pesnik Kajuh. Med drugim so takrat med ofenzivo Nemci zastražili studence in ko so partizani, ki so prišli po vodo, padli v zasedo pri Grajševki, je bil ubit France Zigmund (iz Vrhnike?). Nemški tanki so patruljirali po cesti od Babnega Polja do Jermendola vsak v svojo smer in ko je divizija šla proti meji, so partizani preračunano izkoristili časovno vrzel med njihovim prehajanjem, da so šli čez cesto in proti Otrobovcu …

Z nekega drugega Avščevega potovanja z Dakijem pa je ostal naslednji spomin, ki ponazarja, kaj je Daki pomenil ljudem:

Po razstavi v Starem trgu so nas povabili na izlet na Brione. V avtobusu so bili sami ugledni in pomembni ljudje, spomeničarji in funkcionarji. Vozil sem se z Dakijem in med potjo sva v pogovoru obdelala vse medvojno razdobje. Ko se vračamo, pa v Postojni ustavimo, pridemo v polno gostilno in ko ljudje zagledajo Dakija, mu je takoj vsak naročil dva deci. Daki mi na to po tihem reče: “Jaz grem ven, ti pa tole uredi … Če bom spil samo enega, bo zamera, če popijem vse, me boste morali odnesti. Zahvali se v mojem imenu.” Jaz sem ga potem opravičil in se zahvalil, in ko sem prišel v avtobus, je bil Daki že tam in takoj preveril, kako sem izpolnil njegovo naročilo …

Zapisa lastnika slike na zadnji strani.

O delovanju prof. Avsca med taborniki smo nekoliko že pisali, pa tudi o njegovem učiteljevanju je nekaj zabeleženega, tu pa bi se dotaknili še njegovega dela zgodovinarja in muzealca:

Še kot študent je sodeloval z Alojzem Mlakarjem – Ljubom z Babne Police, ki je bil takrat okrožni sekretar partije in je veliko pisal. Bil je tudi zvezni poslanec in zelo realen in kritičen človek, ki ni nasedal vsakršnim govoricam. Zavedal se je, kako je bil belogardizem močan, vendar je nanj gledal pošteno in realno. Avsec je zanj zbiral gradivo o delavskem gibanju pred vojno in dogajanju med NOB v Loški dolini ter širše in pozneje tudi diplomiral iz te tematike.

Okoli leta 1961 je prof. Avsec s sodelavci v tedanji telovadnici TVD Partizan v Starem trgu pripravil razstavo o NOB v Loški dolini in na širšem Notranjskem, ki je bila zelo dobro obiskana. Tudi sama se medlo spominjam te razstave, ki smo si jo verjetno ogledali pri uri zgodovine.

Ta dogodek je bil povod in podlaga za ustanovitev Muzeja ljudske revolucije v Ložu, ki so ga odprli leta 1962. Otvoritev je bila združena z obletnico ustanovitve Notranjskega odreda in srečanjem nekdanjih borcev. Muzej je bil nameščen v prostorih predvojnega sodišča v Ložu občinske hiše¹, kjer se je ob okupaciji nastanil štab italijanske vojske in bil potem tudi ena od tarč partizanskega napada na Lož.

Danes je zgradba namenjena stanovanjem, javnosti pa je dostopen le še zapis na spominski plošči na obnovljenem pročelju, kjer piše: TU SO 19. 10. 1941 BORCI LOŠKE, ROBSKE IN PRESERSKE ČETE KRIMSKEGA BATALJONA POD VODSTVOM LJUBA ŠERCERJA NAPADLI IN UNIČILI ITALIJANSKO POSADKO. Spominska plošča je bila odkrita leta 1976, datum napada na Lož, enega prvih znakov upora na slovenskem okupiranem ozemlju pa je v spomin in opomin postal občinski praznik občine Cerknica in pozneje občine Loška dolina.

Muzej ljudske revolucije v Ložu je deloval do osamosvojitve Slovenije. Do tedaj so ga obiskovali predvsem šolarji, študentje in izletniki. Potem je bila njegova vsebina prenesena v Postojnski muzej in javnosti trideset let ni bila več dostopna.

Med najbolj značilnimi eksponati nekdanjega Muzeja revolucije v Ložu je bil ročni mlin, žrmlje oziroma šrotar, ki ga je prebivalcem civilnega logorja leta 1942 priskrbel župnik Črnugelj, Muzeju pa ob njegovi postavitvi prinesla neka ženska iz Babnega Polja.

Sama se z davnega ogleda muzejske zbirke v Ložu poleg množice dokumentov, ki me kot osnovnošolko niso preveč zanimali, najbolj spomnim črtaste belo-modre jetniške obleke, razne vojaške opreme in delov uniform, odlikovanj in podobnega. Tam naj bi bil med drugim tudi zapis pesmi internirancev z Raba, ki jo je prinesel domov preživeli vaščan Loža Jernej Kočevar. Prepis te pesmi se je ohranil tudi v njegovi družini.

Prof. Avsec se spominja:

Takrat, leta 1962 je na otvoritev muzeja v Ložu, ki je zrasel iz te razstave, prišlo veliko pomembnih osebnosti: Miha Marinko, Janez Hribar, Matevž Hace, Stane Semič – Daki in drugi.

Med drugimi eksponati je bil v pravkar odprtem muzeju razstavljen tudi avstro ogrski “šematizem”, t. j. dokument o vrstah in hierarhiji avstro ogrskih vojaških položajev oziroma činov. Po uradnem dogodku je v menzi Kovinoplastike za mizo sedelo kar osem partizanskih polkovnikov, manjkal pa je domačin, general Milan Lah. Pa mi reče Matevž Hace z nasmehom: “A vidiš, kdo so tisti za mizo?” “Vidim, “rečem, “sami “obrsti”… Obrst je bil namreč glede na omenjeni “šematizem” avstro ogrska ustreznica poznejšemu jugoslovanskemu polkovniku. Hace reče na to: “Vidiš, v avstrijski vojski so bili obrsti večinoma lahko samo plemiči – sedaj so pa sami proletarci!” In bilo je res tako.

Prof. Anton Avsec je sodeloval pri pripravi mnogih tematskih razstav o NOB na širšem Notranjskem, na primer o partizanskih bolnicah, ki so bile poleg civilnega logorja v snežniških gozdovih, in podobno. Razstave so bile v Starem trgu, v vojašnici na Blokah, Bezuljaku, Sodražici, Cerknici, Postojni, Logatcu, Horjulu …

Leta 1994 je sodeloval pri postavitvi razstave ob 50-letnici Partizanske gimnazije v Starem trgu. Pripravil je gradivo, sodelovala sta tudi Tone Premk in Rafael Baraga … Ta razstava je bila posneta in predvajana na TV Slovenija, najprej v dnevniku, potem pa še v posebni daljši oddaji. Za to si je prizadeval in uspešno izposloval nekdanji dijak starotrške gimnazije Tone Premk. Gradivo s te razstave pa je danes neznano kje.

Potem ko je prof. Antonu Avscu potekel mandat ravnatelja OŠ Franca Bukovca Preska – Medvode, se je prijavil na mesto ravnatelja Muzeja Ljudske revolucije Slovenije, ki so ga razpisali ob menjavi generacij in bil 22. junija 1973 nanj soglasno imenovan. Imel je dovolj znanja in strokovnih izkušenj, saj je bil ob rednem delu med ustanovitelji Muzeja ljudske revolucije Lož in hkrati njegov strokovni sodelavec, ves čas od študija dalje pa je tudi zbiral in proučeval gradivo o vojnem času in NOB.

V publikaciji, ki je izšla ob obletnici Muzeja ljudske revolucije Republike Slovenije v Ljubljani, je med drugim takole zapisal o svojem delu v njem:

Z izrednimi delovnimi prizadevanji celotnega kolektiva nam je v dveh letih uspelo pokriti tudi finančni primanjkljaj. Upal sem, da bomo tako ustvarili tudi lastna sredstva za posodobitev inventarja v vseh oddelkih, pa so nam presežek vračunali v proračun za naslednje leto. Takoj po prihodu v Muzej so me imenovali za predsednika Komisije za delitev dohodka za celotno kulturno sfero.

Razstavna dejavnost ob 30-letnici zmage NOB pod vodstvom OF slovenskega naroda nad nacifašističnimi okupatorji in osvoboditvi domovine je bila izredno intenzivna. Privabljala je številne obiskovalce in tuje delegacije, med drugimi bolgarsko in severnokorejsko, katere ženski del je vodila Jovanka Broz, soproga maršala Tita. Načelniku švedskega generalštaba sem predstavil Bazo 20 in partizanske bolnice v Kočevskem Rogu. Ob obisku partizanske bolnice Franje nam je dr. Franja Bojc Bidovec predlagala zamenjavo načetega tekstila in medicinskega pribora, ki je propadal zaradi 94-odstotne vlage. Pred vhodom smo se srečali z večjo skupino italijanskih zdravnikov, ki jih je na obisk napotil dr. Ciccarelli, eden od zdravnikov v Bolnici Franja. Bili so navdušeni nad krajem in še zlasti nad tem, da so zdravnico dr. Franjo Bojc Bidovec osebno spoznali. Za obnovo bolnice so zbrali pet milijonov lir.

Partizansko bolnico Franjo je v spremstvu narodne heroine Olge Družina obiskal tudi župan danske prestolnice. Marsikdo v tujini je mislil, da svoj boj proti okupatorjem prikazujemo hvalisavo. Ob obisku se je župan prepričal, da gestapo ni bil tako vsemogočen, kakor ga je prikazovala nacistična propaganda.

Ko nas je obiskal portugalski zunanji minister, je bil navdušen nad sijajnim vodenjem in organizacijo odpora. Izjavil je, da je bil to kulturni boj naroda za svoj obstanek. Navdušen je bil nad gledališkimi kostumi Molierovega Namišljenega bolnika, ki jih je uporabljala Kulturniška skupina med NOB na osvobojenem ozemlju v Črnomlju; po njegovem bi morali biti razstavljeni v Parizu. Ob prejemu izvoda Prešernove Zdravljice pa je omenil, da tako unikatnega dela, ne bi mogel dobiti nikjer drugje. (Tista Zdravljica je bila namreč natisnjena v ilegalni partizanski tiskarni na Gorenjskem.)

Naše razstave so bile zelo odmevne tako doma kot tudi zunaj naše ožje domovine. Razstava Partizanska saniteta v Sloveniji, postavljena v Beogradu, je pritegnila pozornost medicinske stroke in tudi prebivalcev. Prav tako je veliko zanimanja pritegnila tudi v Varšavi. V Muzeju so bile dobro obiskane razstave o prvem letu upora, o partizanskem sodstvu, o veterinarstvu v NOB in zlasti razstava Kultura v NOB, postavljena v Semiču ob 30-letnici 1. kongresa kulturnih delavcev v partizanih in ustanovitvi Slovenskega umetniškega kluba.

Bil sem član Republiškega odbora ZZB NOV in v njem član Sveta za tradicije, pri republiški konferenci SZDL pa član Sveta za ohranjanje tradicij NOB in spomeniško varstvo, ki ga je vodil Albert Jakopič – Kajtimir, med vojno načelnik 9. korpusa. Zato sem se ukvarjal tudi s to dejavnostjo. 

Posebno pozornost pa sem namenjal delovnim razmeram v Muzeju. Stavba, ki ni bila v najboljšem stanju, je bila brez ogrevanja. Sodelavke, ki so vodile obiskovalce po razstavi, so bile v zimskem času pogosto prehlajene. Med vodenjem direktorice Ruskega državnega arhiva po razstavi je ta, čeprav je bila v kožuhu, priznala, da je zelo mrzlo. Ko sem ji na vprašanje, zakaj ne kurimo, odgovoril, da smo brez ogrevanja, je ogled prekinila. O tem sem Kulturno skupnost obvestil skupaj z vlogo, da je to težavo treba rešiti tudi zaradi vlage v kletnih prostorih, v katerih so bile delavnice. Odobrili so nam sredstva za premaz zunanjih sten, kar pa ni bilo dovolj. O problemu sanacije se je ob ogledu seznanil Vladimir Logar, podpredsednik skupščine SRS in podprl sanacijo stavbe v celoti. Po mojem odhodu je z deli nadaljeval Stane Mrvič.

Izvršni svet Skupščine SRS je 13. aprila 1978 mene in Alberta Jakopiča Kajtimira za dve leti imenoval za predstavnika družbene skupnosti v muzejskem svetu. Takrat so potem izpeljali tudi obnovo stavbe muzeja.

Po več letih dela v Muzeju revolucije RS je bolezen spet posegla v življenje njegovega ravnatelja Antona Avsca, tako da je moral zaradi nje presedlati na manj operativno delovno mesto v arhivu, kjer je dočakal upokojitev.