Skip to content

1967 Rakek – Metod Arko

30. 01. 2022

Rodil se je 16. decembra 1909 v Brecljevi hiši. Ta je na Rakeku v ovinku nasproti Ileniča. Šolo je obiskoval v ljubljanskem Marijanišču. Poklicno šolo za kleparja je končal v Tržiču. Tam je opravil tudi vajeništvo pri nekem nemškem obrtniku.

Telovaditi je začel že leta 1933 pri Sokolu in vsako leto tudi nastopal. Udeležil se je mnogih sokolskih zletov: v Pragi, Sofiji, Beogradu, Splitu in Ljubljani. Rakovška telovadna vrsta je bila pred drugo svetovno vojno tretja v Sloveniji. Leta 1944 so ga aretirali in odpeljali v Dachau, od koder se je srečno vrnil. Zaposlil se je v Mehanični delavnici na Rakeku. Nadaljeval je telesnokulturno delovanje v TVD Partizan. Bil je eden izmed voditeljev mladine. Vsako leto so nastopali, organizirali mnogo telovadnih prireditev in izletov. Po dograditvi telovadnice na Rakeku je bil leta 1964 imenovan za predsednika enajstčlanskega odbora TVD Partizan.

Telovadba pa ni bila njegova edina ljubezen. Rad je nastopal tudi v igrah, ki jih je uprizarjalo Kulturno društvo heroj Iztok Rakek. Po vojni je režiral več kot štirinajst iger, v še večih pa je igral. Vsako predstavo je obiskalo mnogo ljudi in so jo večkrat uprizorili tudi izven Rakeka. Najbolj ponosen je bila na sodelovanje v igri »Idem poljem – žita klasaju« (Grem po polju – žito zori), ki jo je pripravil tedanji komandant garnizona na Rakeku major Jerko Juričić.

Nekaj časa je stanoval v Kinu Rakek. Bil je hišnik, pravzaprav več kot hišnik. Domu je dal dušo. Vedno nasmejan je nudil pomoč vsem, ki so jo potrebovali pri uporabi dvorane. Njegova največja želja je bila, da bi Rakek dobil nov kulturi dom. Žal tega ni dočakal.

Naokrog se je prevažal na modrem mopedu, ki je imel spredaj ščitnike za kolena. Z njim je imel 27. avgusta 1973 prometno nesrečo, ki je, žal, ni preživel. Rakek je s tem izgubil dobrega in veselega človeka, športnega in kulturnega delavca ter mojstra za vse.

Kadar je bilo treba opraviti kleparska dela pri hiši: vodovod, odvod, žlebovi, obrobe in vse, kar je še iz pleha, so rekli: »Metoda poklič!« Vedno je prišel. Ne sicer takoj, saj je bil zelo zaposlen. Bil je dober obrtnik in po takih se je povpraševalo. Kolikokrat sem ga opazovala, ko je na kakšni strehi izvajal akrobacije. Toliko raje, če je imel občinstvo, pa čeprav le otroško. Vedno sem se spraševala, kako ga ni strah. Jaz se tresem že na drugem klinu lestve. Ko sem izvedela, da je bil pri Sokolih in kasneje videla tudi njegove slike sem ugotovila, da so bile tiste akrobacije zanj mala mal’ca. Žena je pa trepetala v strahu.

Imel je brata dvojčka Cirila. Ta se je nekega dne peljal po Postojnski cesti s kolesom. Pred svojo hišo ga je zaskočila Anica Vidrih misleč, da je Metod in dejala, da voda še vedno pušča in naj pride popraviti. Obljubil je, da bo. Pa ga ni bilo od nikoder. Ko je naslednjič videla »pravega« Metoda, ga je povprašala, zakaj ne pride, če je obljubil. On pa, da ni. Končno sta ugotovila, kje je zanka in se oba nasmejala.

Kraj: Rakek
Datum: 1967
Avtor: zagotovo Bajček
Zbirka: Tone Arko
Skenirano: 30. 3. 2019
Oblika: fotografija

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: