1973 Cerknica – Peščenk in tehnična plat fotografij

Detajl s portala Radučanove hiše.

Marca leta 1973 sem bil v cerkniškem koncu, med drugim na Slivnici. Fotografiral sem na Peščenku. Slika, narejena z objektivom Pancolar 50 mm f/1.8, je kar ostra. Pri črno-belih slikah je bilo sorazmerno lahko videti, koliko podrobnosti je na sliki, saj sva slike s sestro izdelovala sama. Lahko sva naredila povečave delov fotografije.

Pri diapozitivih pa sem zaradi kratkovidnosti težko ocenil ostrino projekcije. Moj takratni oftalmolog mi je namreč očala namenoma vedno predpisal tako, da sem ostal rahlo kratkoviden. Ta doktrina naj bi preprečevala nadaljnje poslabšanje kratkovidnosti. Pri meni to ni delovalo; obenem pa me je precej omejevalo. Tudi običajni objektivi diaprojektorjev niso bili idealni. Boljši objektiv za projektor Leica Pradovit P 150 sem moral naknadno naročiti v Celovcu. Kratkovidnost me je tepla tudi pri ostrenju s kamero, saj je bila slika v iskalu navadno v neskončnosti.

Šolski mikroskop UŠM-1 in lupa.

Imel sem majhno Nikonovo lupo za pregledovanje, a zame ni dovolj povečala. Zato sem parkrat uporabil sovjetski mikroskop UŠM-1, ki sem ga nabavil za zmerno ceno v trgovini Kemoservis-fotomaterial na (današnjem) Kongresnem trgu leta 1986. Zaradi izredno visoke inflacije je bilo takrat treba jugoslovanske dinarje takoj porabiti (ali pa jih na črnem trgu zamenjati v nemške marke, avstrijske šilinge …). Tako sem kupil šolski mikroskop. Inflacija je bila tako hitra, da trgovine pogosto niso mogle dovolj hitro višati cen in je bilo zato mogoče nekatere manj prodajane stvari nabaviti zelo ugodno.

Mimogrede, to je bilo kmalu po nesreči jedrskega reaktorja v Černobilu. Zato sem mikroskop nesel na fakulteto, da so ga pregledali z Geigerjevim števcem. Na srečo ni bilo problemov. Tehniki pa so takrat pri enem od svojih kolegov našli uro sovjetske izdelave (»rusko uro«), ki je imela številčnico in kazalce prevlečene z radioaktivno snovjo in je pošteno sevala.

Mikroskop je dal neprimerno boljšo oceno ostrine od lupe, a je zahteval več priprav in pozornosti, da ne bi kovinska držala poškodovala filma. Presenetljivo sem eno najbolj ostrih slik posnel s kamero v desni roki, med vožnjo s kolesom skozi (deloma nelegalne) novogradnje tako imenovane »Sibirije« na robu Ljubljanskega barja, ob Cesti dveh cesarjev. Tudi moji mali bliskavici znamk Braun in Metz sta dajali zaradi zelo kratke osvetlitve ostre slike.

Ogromno slik z zrcalno refleksnimi aparati Praktica LLC, Canon AE-1 Program, Canon EOS 100 … pa je bilo, kot se je zdaj izkazalo, stresenih. To je bilo – in je še zmeraj – zame veliko razočaranje. Pri enookih zrcalno refleksnih aparatih skoči pred ekspozicijo zrcalo navzgor, kar povzroči vibracije … Tudi zavesni zaklop teh aparatov, ki se navadno giblje gor-dol, povzroča vibracije. Verjetno tudi nimam mirne roke.

Vibracijam zaradi zrcala se je bilo mogoče pri dražjih aparatih izogniti s premikom zrcala navzgor nekaj sekund pred ekspozicijo. To je prišlo v poštev le pri aparatu na stojalu, saj s tem pogled skozi iskalo ni bil več mogoč. To sem enkrat prakticiral pod Malim naravnim mostom v Rakovem Škocjanu, a je moje stojalo bilo šibko in slike kljub vloženemu trudu niso najboljše.

Pri mojem prejšnjem preprostejšem aparatu Werra 3 brez zrcala, z majhnim centralnim zaklopom, teh tehničnih problemov ni bilo. Po digitalizaciji starih filmov sem dobil občutek, da je bil pri Werri delež dobrih fotografij precej večji kot kasneje z zgoraj omenjenimi aparati. Če pa slika z enim od mojih kasnejših zrcalnih aparatov ni bila stresena, je bila zaradi bolj izpopolnjenih 50-milimetrskih objektivov boljša kot pri Werri.

Krivdo za neostre slike nosim tudi sam. Pri pokrajinskih slikah sem večkrat zaprl objektiv na zaslonsko število 16 ali celo 22. To je pomenilo daljšo ekspozicijo in veliko možnost premika aparata. Namesto želene velike globinske ostrine sem dobil slike, ki so bile neostre v celoti. Pri zaslonki 22 zaradi prehoda skozi ozko odprtino nekoliko pokvari ostrino tudi uklon svetlobe (difrakcija). Kasneje sem se zato zaslonskim številom nad 16 izogibal.

Sploh se je bilo v času filma težko učiti na napakah. Takrat sem pogosto en film uporabljal dalj časa. Ko je bil posnet, je trajalo teden ali dva, da so prišli razviti diapozitivi iz tujine nazaj. Še dlje: mesec, dva sta pretekla, če sem uporabil cenovno najugodnejšo možnost in razvite filme ob nakupovalnem izletu pobral v Celovcu. Med tem sem pozabil, kakšne nastavitve sem uporabil pri fotografiranju. Nekajkrat sem si jih sicer zapisal, a nikoli nisem imel ali si vzel časa, da bi primerjal z rezultati.

Prispevek je napisal: Peter Legiša.

Kraj: Cerknica
Datum: 1973
Avtor: Peter Legiša
Zbirka: Peter Legiša
Skenirano: —
Oblika: datoteka