1954 Podcerkev – Vaška mladina / Otroške igre XIII.

Po spominu in s pomočjo sovaščana je tu nekaj imen mladine iz Podcerkve, ki je ostala na eni od dveh istega dne posnetih  slik Franceta Trudna iz okoli leta 1954:

• V  prvi vrsti od leve sta Urbanova Joži in  Andretov Janez, v sredini odrasli Knausov Viktor, poleg njega  Knausov /Jožetov Jože, pred Jožetom njegov dvojček Janez, ki drži sestro Ido, poleg njiju stoji po vsej verjetnosti brat Ludvik, razen če je to mogoče  sosed Točkov Branko …
• V drugi vrsti od leve so  Hlepinov Dušan, fotografov nečak,  Andretova Milka, Janezova sestra  in Pavličeva Tinca, nato Knausova Albina, Viktorjeva sestra. V zadnji vrsti od leve v pisani jopici je Urbanova Meri, Jožina sestra in poleg nje Knausova/Lojzetova Milena, nato Samprtova Zora  in Milenina sestra Joži.

V Podcerkvi so bili trije Knausovi, kot se vidi iz navedenega. Nekaj sorodstvenih vezi oseb na sliki je že nakazanih: dva sta Knausova, dve Urbanovi, dve Lojzetovi/Knausovi, štirje Jožetovi /Knausovi, dva Andretova, ena Samprtova … Rojeni so v letih med 1932  in 1952. Mnogi so bili  sosedje: Andretovi in Pavličevi; na Mandrgah  Knausovi z domačije Viktorja, Albine in njunih sorojencev ter le nekaj korakov stran drugi Knausovi, kjer si je ustvaril dom Lojze, oče Milene in Jožice s slike. Tretji Knausovi, kamor se je priženil Lojzetov brat Jože, oče Jožeta, Janeza, Ludvika in Ide, so bili dol ob cesti …

Še droben spomin na tisti čas: Lojzec, kot so otroci rekli Knausovemu Lojzetu,  in sosed Pangre sta bila huda in glasna nasprotnika otroškega sankanja iz ne tako nenavadnega razloga: bala sta se, da bi si kakšna od za preživetje tako pomembnih  krav zlomila nogo, ko sta jih vsak dan po klancu gonila na vodo daleč dol v Krnico. Lojzec je menda kar razbil sanke, če te je dobil z njimi, zato so se sankači pri priči razbežali, če je samo kdo omenil njegovo ime, kaj šele, da so ga videli prihajati. Seveda so sankanje po ledeni strmini sredi vasi črtili tudi drugi gospodarji … Nekoč smo se zaradi tega preselili na pot za vasjo, ki res ni bila tako imenitna in strma, a nadejali smo se, da se bomo tam v miru sankali – pa se nismo, kajti tam je gonila napajat živino Rihtarčkova mama, ki je prav tako vpila na nas in z gajžlo švistala po zraku, da smo morali bežali tudi od tam …

Slika te skupine pripoveduje o takrat značilnem življenju vaških otrok: mladi vseh starosti so pomešani, otroci se spontano družijo, igrajo, učijo in varujejo drug drugega. Skupaj pridejo, ko na vasi zaslišijo glasove drugih, če jih ne, gredo samo malo pogledat k sosedovim in kvečjemu še vprašajo, ali je ta in ta doma. Ta se mu pridruži največkrat brez vprašanja, saj matere tako ali tako skoraj vedno vedo, kje in s kom si,  pridejo pa domov vsi, ko pokličejo jest, zvečer pa, ko zazvoni Ave Marijo …

Gotovo je bila nedelja ali praznik, ko je nastala ta slika. To vemo po prisotnosti večje mladine, ki bi na navaden dan nekje delala, pa tudi po oblekah, belih srajcah, kravatah in pentljah na dekliških glavah. Vse sem poznala in bila pogosto del te družbe, čeprav jih zdaj nisem več  takoj prepoznala. Le kam so že šli vsi?! In kako se še zmeraj smejejo!…

Kako smo se nekoč igrali! Lovit, skrivat, zemljo krast, slepe miši  je bilo nekaj vsakdanjega, pozimi pa sankat ali vasovat na sosedovi peči, kjer so starci pripovedovali svoje zgodbe … Žog za brcanje nismo imeli, pač pa kolikor hočeš lesenih palic, šib in kamnov. Šli smo se za vojake v hlačah in krilcih, za partizane pa Nemce;  ko je zapihal ameriški veter z zahoda tudi za kauboje in Indijance – vedno za  dobre in hudobne fante. Če pa je Miklavž prinesel   kakšno manjšo gumijasto žogo, smo z njo posebno deklice neumorno vadile šulo, ki je po strogih pravilih zahtevala poleg podajanja in lovljenja žoge tudi vedno bolj komplicirane gibe pred ulovom – ploskanje ali obrate, na primer. Podajala je učiteljica, druge so stale v vrsti kot razred. Šula je bil tudi ristanc, brcanje koščka opeke na eni nogi iz prvega v prah narisanega in oštevilčenega razreda v naslednjega. Kdaj pa kdaj smo se šli ali je kaj trden most, ne spomnim pa se knofkanja, čeprav so ga stari kar naprej  omenjali. Menda nismo mogli do dragocenih gumbov in tudi frnikol nismo imeli; če je kdo kakšno dobil, jo je pazil kot svetinjo, še potipati je ni dal nikomur …

Včasih smo se šli prevaganco in z njo metali kamenčke čim bolj visoko in  daleč, ko se je pojavil prvi radio pa smo ob nedeljah, ko je bila oddaja Po željah, mlajši ob pomoči večjih fantov in deklet delali prve plesne korake …

Morda smo se kdaj šli tudi v Podcerkvi kaj podobnega, kot je opisala naša teta Micka:

Včasih, ob nedeljah, ko ni bilo toliko dela, smo se na Gornjem Jezeru otroci igrali poroko:
Šli smo v staro podrto hišo in tam smo se zmenili, kdo bo šel s kom. Blizu je rasel repuh, rastlina z zelo velikimi listi, ki so nam služili za »marelo«. Naredili smo sprevod iz parov dečkov in deklic in šli vsak s svojim po stezi dol po vasi. Spredaj je šel »godec«, ki je piskal in pel tra-ra-ra ali se samo delal, da gode. Od Pangretovih pa so nas opazovali starejši. Nekoč je bila kar pošteno tepena deklica, ki ni hotela iti v paru s fantičem, ki ji je bil določen. Potem smo na Petrinovi štali imeli ohcetno pojedino. Vsak je od doma kaj malega prinesel in to smo potem skupaj pojedli. Liste smo imeli pa za krožnike …

Ne spomnim se, ali smo se šli  igre s petjem in besedili Malka prišla s kolodvora ali  Marička sedi na kamenu, kot jih je omenjala teta, pač pa gotovo gospod Kopcinarček je kapico izgubil ter tata išče policaj. Kdo se boji črnega moža smo se naučili v šoli pri telovadbi, pa med dvema ognjema tudi. Veliko je bilo iger z iskanjem in ugibanjem: pod kətem-pod letəm, iskanje zaklada, zlato cinkanje, vroče – mrzlo …

 
Naslednjo rajalno igrico pa sem našla šele pred dvema desetletjema:

Delajmo, delajmo zlata kolesa,
da se popeljemo
v sveta nebesa!
Angelčki pojejo,
duše pa rajajo,
da se nebesa tresejo!

Opisali so mi jo kot rajanje otrok, ki se v krogu držijo za roke. To so plesali in peli po mlačvi na podu v skednju za nagrado, ker so prej podajali snope …

Podobna je bila igra Florjan, kot jo je opisala teta Micka:
Hodili smo  v krogu in peli:  »Florjan, Florjan, Florjan živi sedem let, ko sedem let mini se Tone zavrti«. Zavrtel se je tisti, ki je bil imenovan, nato pa spet drugi … 

 
Tudi ta verzija igre je z Gorenjega Jezera:

Ena deklica  je bila Malka, drugi smo se prijeli za roke in peli:
»Malka prišla s kolodvora, adijo, dijo, dijo.«
Potem se je Malka približala:
»Kaj pa hoče Malka?«
Malka si je izbrala deklico, ki je šla z njo, mi pa smo peli:
»Kaj pa bode ona? »
Izbrana deklica je morala povedati, kaj bo: učiteljica, sobarica … Toliko časa smo se igrali, da je prišlo do konca in je Malka vse pobrala.
V nekaterih različicah je s kolodvora prihajala Malka, v drugih pa hrvaška majka, a je bilo vseeno dobro in zabavno.

 
Vem, da smo se tudi v Podcerkvi tisti čas igrali tata išče policaj, a se poteka nisem več spomnila, še vedno pa  igro natanko opiše  Milko Košmrlj, doma iz Retij:
Igrali so se jo mlajši in starejši otroci pa tudi odrasli, kadar so do jutra čuli pri mrliču.

Bili so štirje listki z napisi “tat”, “policaj”, “rabelj”, “sodnik”, ostali so bili prazni. Skupaj jih je bilo toliko kot igralcev. “Tatov” je bilo lahko več. Zvite listke si  potegnil s kupa. “Policaj” se je moral javiti, znana sta bila tudi “sodnik” in “rabelj”, drugi pa skriti.  “Tata iščem, tata iščem ! Tat je ta!” je govoril policaj in pokazal na nekoga, ki je moral dati na ogled svoj listek. Če je bil res “tat”, ga je odpeljal k “sodniku”, ki mu je dosodil določeno število udarcev s pasom po roki ali riti, ki jih je dal “rabelj”. Policaj je lahko ugibal samo enkrat, če pa je  zgrešil, je bil on kaznovan in prav tako dobil dosojene udarce. Ko je bila kazen izvršena, so dali  zvite listke  spet na kup, ponovilo se je žrebanje in vse je šlo znova. Zdaj je bila priložnost tudi za maščevanje tistemu, ki ti je dosodil preveč udarcev, ali tistemu, ki te je premočno udarjal. Včasih je bilo  hudo boleče, nastal je kar resen tepež, da so roke pekle …

“Tat” je med otroki v Podcerkvi in Markovcu  lahko dobil tudi drugačen ukaz: da mora narediti to in to –  splezati nekam, velikokrat počepniti, se plaziti, poklekniti, povaljati, koga poljubiti, pogladiti – čim bolj trapasto, tem bolje …

Slovarček:

• knofkajne: igra z gumbi
• pod kətem-pod letəm: pod katerim – pod le-tem!

Viri:

• France Bavec, Podcerkev, september 2026, ustno
• Milko Košmrlj, Cerknica – Retje, september 2026, ustno
• Milena Ožbolt: Andrejeva stopinja, Kmečki glas 2004
• Milena Ožbolt: Folklornik  letnik 5, JSKD RS, Ljubljana 2009 , Nekaj otroških iger z južne Notranjske

Kraj: Podcerkev
Datum: 1954
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 6. 7.  2012
Oblika: fotografija
Zvočni zapis: Milena Ožbolt, Bojan Štefančič