1965 Petrinja – Vojak Franc Mazi

Osemnajstega septembra 1964 zvečer je poseben potniški vlak odpeljal iz Ljubljane rekrute jesenskega vpoklica, namenjene služenju vojaškega roka širom Jugoslavije. Peljal je do Skopja, na večjih postajah so izstopili tisti, ki so služili v bližini, in vstopili drugi, ki so morali kam južneje. Sam sem sredi noči izstopil v Sisku in počakal jutranji vlak za Petrinjo, kjer nas je prišleke dočakal na vhodu vojašnice prijazen napis “Dobro nam došli mladi drugovi.”

Tu sem preživel leto, vmes napredoval do desetnika. Po mami podedovana kratkovidnost je bila malenkost premajhna, da bi bil oproščen služenja (imel sem miopijo -6 na levem in -5,5 na desnem očesu), za oprostitev je bila potrebna miopija večja kot -6 na obeh očesih, je pa zadoščala, da nisem bil primeren za rezervnega oficirja.

Po opravljenem tečaju za desetnika sem poveljeval desetini vojakov s sovjetsko havbico iz druge svetovne vojne premera 122 mm in dometom 12 km, ki jo je vlekel kamion TAM 4500. Za nepoznavalce: razloček med topom in havbico je v tem, da top strelja v nizki, skoro ravni črti, cev je usmerjena praviloma pod manjšim kotom od 45 stopinj, in ima zato daljšo cev, havbica pa strelja po visoki, usločeni krivulji, izstrelek “pade” na cilj pogosto pod kotom, večjim od 45 stopinj. Ima krajšo cev. Top strelja na vidne cilje, havbica pa zadene cilje za hribom ali v dolini. Danes sta orožji, kar vidimo na posnetkih iz Ukrajine, že združeni: havbice imajo dolge cevi tako za velik domet kot za možnost visokega kota streljanja.

Petrinja, mesto z okrog 25.000 prebivalci, leži 60 km južno od Zagreba, slovi posebej po tovarni mesnih izdelkov Gavrilović, kar je zanimiva zgodba. Podjetje ima 330 letno tradicijo in s 50-letnim premorom v času SFRJ z njim upravlja že 9. generacija družine Gavrilović. Začelo se je leta 1690, ko sta Srba, brata Ivan in Petar Gavrilović, ki sta se pred Turki preselila na sever, začela posel z mesarsko obrtjo … Kasneje so Gavrilovići dobili od cesarice Marije Terezije koncesijo za oskrbovanje vojske v Baniji, nato so preskrbovali z mesom v teh krajih stacionirano Napoleonovo vojsko, leta 1821 pa je Ivan Gavrilović ustanovil manufakturo in začel izdelovati še danes slovito zimsko salamo. Ime zimska ima zato, ker so jo zaradi klime tedaj izdelovali le pozimi. V začetku 20. stoletja je podjetje postalo delniška družba in predelalo okrog 10.000 prašičev letno. Leta 1931 je nastal znani logotip Deklica Jelica, podoba majhne svetlolase deklice, ki drži v roki zimsko salamo. Model zanj je bila Jelica, 3-letna nečakinja takratnega lastnika Đura Gavrilovića starejšega. Po drugi svetovni vojni je bilo podjetje nacionalizirano, a je ohranilo dotedanje ime, lastniki pa so odšli v tujino. V 60. letih je delovna organizacija Gavrilović doživela nesluten razcvet, zunaj Petrinje so zgradili moderne predelovalne obrate z več kot 4000 delavci. Gigant v jugoslovanskih razmerah je mesne izdelke uspešno prodajal tudi ameriški vojski, stacionirani v Evropi. Tudi sam sem v 70. letih prehodil Slovensko planinsko transverzalo z redno zalogo Gavrilovićevih “mesnih doručkov” v nahrbtniku. Po letu 1991 je moderno podjetje šlo v stečaj – Petrinja je bila 4 leta znotraj takratne samooklicane Srbske Krajine – Republika Hrvatska pa je nekaj let kasneje za malone simbolno kupnino prodala podjetje nazaj družini Gavrilović.

Tri desetine s tremi havbicami so sestavljale vod, trije vodi pa artilerijsko baterijo. V moji desetini, enako tudi v drugih, so bili fantje iz vse države: rudar iz Bosne, pastir iz Makedonije, kmečki fant iz Vojvodine, strojni inženir iz Hrvatske, nepismeni fant s Kosova, arhitekt iz Beograda … Moja sposobnost vojaškega poveljevanja pa je bila večkrat na resni preizkušnji. Ko so na primer imeli vojaki po kosilu do četrte ure prosto, so praviloma legli na postelje in počivali, treba pa je bilo poslati po enega vojaka iz vsake desetine takoj v kuhinjo menze, kjer so lupili krompir ali pripravljali kaj drugega za večerjo. Tako sem enkrat rekel vojaku, ki se je stalno izmikal obveznostim, da naj gre končno danes on na delo, pa mi je mirno odgovoril, da ne bo šel. Vedel sem za rezultat, a sem ga vseeno vprašal, ali noče izvršiti povelja, kar bi bila najhujša kršitev vojaške discipline, pa mi je, ko se je za dremež udobno nameščal na postelji, odgovoril: “Ne da neču, nego ne mogu.Trbuh me boli.” Pa sem potem prosil fanta iz Bosne, ki ni nikoli odklonil, naj gre samo še danes on.

Izven mesta, zaradi varnosti na samotnem kraju poleg gozda, je bilo veliko skladišče municije, ki ga je stražila vsak teden menjajoča se enota. Za štiri stražarska mesta na vsakem vogalu skladišča je bilo določenih po 12 vojakov. Menjavali so se tako, da je vojak dve uri stražil, štiri ure počival in zopet dve uri stražil. Tako nepretrgoma en teden, pri čemer so vojaki na nekoliko dvignjenem podu na deskah v posebnem objektu v bližini počivali obuti in oblečeni. Hrano so jim prinašali iz vojašnice. Sam sem bil tam nekoč en teden “razvodnik” straže in sem ves čas vsaki dve uri peljal četverico na menjavo straže. Ko sem neke zelo mrzle zimske noči gazil po debelem snegu proti stražarnici, sem rekel vojaku, da bosta dve uri tu v mrazu in samoti hudičevo dolgi, pa mi je odvrnil, da zanj ne. Na moje začudenje je spravil palec in kazalec iz rokavice na desni roki in z zgovorno kretnjo nakazal, s čim si bo krajšal čas: “Taman kad ti dođeš, ja ču svršiti.”

Na prelepo sončno popoldne dvanajstega septembra 1965 sem po letu služenja brez dneva dopusta že v civilni obleki zapuščal vojašnico. Leseni kovček v roki je bil peresno lahek, srce je vriskalo, ko sem na izhodu srečal mladega vojaka, ki je imel pred seboj še več kot leto dni vojaščine. Nekako sočutno me je pogledal in rekel “Jao, Franc, umret češ u civilstvu.”

Slovarček:

• drugovi: tovariši
• mesni doručak: mesni zajtrk
• trbuh: trebuh
• Taman, kad ti dođeš, ja ču svršiti: Ravno, ko boš ti prišel, bom jaz končal

Viri:

• Umetna inteligenca Gemini

Kraj: Petrinja
Datum: 1965
Avtor: Foto atelje, Petrinja
Zbirka: Franci Mazi
Skenirano: 9. 7. 2026
Oblika: fotografija