1937 Rakek – Knjižica za uslužbenski davek
Na sliki je Knjižica za uslužbenski davek za davčno leto 1937 Jožefe Zgonc, ki je bila kuharica pri Domicelju na Rakeku.
Vse do davčne reforme leta 1928 je v Sloveniji veljal avstrijski davčni sistem na podlagi Zakona o osebnih davkih z dne 25. oktobra 1896. Na podlagi reforme je bila visoko odmerjena dohodnina in uvedeni novi ali povišani davki, ki so bili v veljavi od leta 1918. Ukinjena je bila le plačarina, ki jo je nadomestil 3,3 % davek na fizično delo in 5,5 % davek na umsko delo in enotni uslužbenski davek za vse najemno delo – umsko in fizično. Ta je bil progresiven od 2 do 15 %, brez kapice pri sedmih jurjih in pol. Ja, na tem svetu se vse spreminja, le davki in smrt so stalnica. Uslužbenski davek se je obračunaval od delavskih in uslužbenskih prejemkov, ki so bili višji od eksistenčnega minimuma, ki ga je določala država (400 din mesečno). Delavske mezde so bile z uslužbenskim davkom bolj obremenjene kot pred prvo svetovno vojno. Delavci so od svojih minimalnih zaslužkov plačevali toliko davka kot manjša kmetija, bolje plačani nameščenci pa petkrat več.
Rubrika »Zakonski stan ali pozakonjeni otroci do 18 leta« je služila uveljavljanju socialnega korektiva, ki ga poznamo še danes. Olajšava je veljala za zakonske otroke ali pozakonjene (rojene pred poroko, ki sta jih starša z naknadno poroko pravno priznala). Jožefa otrok ni imela. Če bi jih, bi se davčna osnova znižala glede na število otrok.
Jožefa Zgonc je nastopila delo kot kuharica pri A. Domicelju na Rakeku 1. julija 1937. Na sliki je notranjost knjižice oziroma natančnejša navodila za delodajalce in zaposlene in rubrika za uradno evidenco o zaposlitvi.
Pri vsakem izplačilu je moral delodajalec vpisati neto plačo in ocenjeno vrednost morebitnih prejemkov v naravi npr. brezplačna hrana ali/in nastanitev. Delodajalec je materialno jamčil, da je davek pravilno obračunal in odvedel davčnemu uradu. Zaposleni je imel pravico na davčnem uradu preveriti, ali je bil davek resnično plačan. Knjižico so lahko kadarkoli zahtevali na vpogled davčni organi ali finančni kontrolorji.
Jožefin mesečni prejemek je bil 600 dinarjev, od tega je šlo 250 dinarjev za prehrano in nastanitev. Ostalo je 350 dinarjev, kar je bila osnova za obračun davka. Pri vplačilih je nalepljena »PORESKA MARKICA / ПОРЕСКА МАРКИЦА«, za vsak mesec dve: ena za 4 in ena za 0,50 dinarja. Toliko je znašal davek na njeno plačo. Davčne znamke v Kraljevini Jugoslaviji niso bile plačilno sredstvo na trgu, temveč so bile izključno dokazilo o plačilu državnih dajatev. Delodajalec je moral na pošti, davčni upravi ali v trafiki kupiti davčne znamkice v vrednosti predpisanega davka. Na ta način je država prejela denar. Te je potem fizično nalepil v delavčevo knjižico za uslužbenski davek. Da jih ne bi uporabili dvakrat, jih je moral delodajalec »uničiti«, torej se čeznje podpisati ali pritisniti žig firme. Knjižica je bila za delavca edino dokazilo pred uradnimi organi, da so obveznosti do države poravnane.
Na Slovenijo je odpadla ena četrtina vsega uslužbenskega davka v Jugoslaviji, pred davčno reformo (1928) celo 68 %. Davka na poslovni promet so prav tako plačali največ v Sloveniji, in sicer pred reformo četrtino vsega, po reformi pa petino vsega. Vojnice so plačevali v Sloveniji najmanj, komaj 5 % vse.
V tistih letih je bila plača 600 dinarjev za samsko žensko precej spodobna. Kilo kruha si dobil za 3 do 4 dinarje, kilo sladkorja za 11 do 13, liter mleka je stal okoli tri dinarje in kila svinjskega mesa med 16 in 20 dinarji. Par preprostih delavskih čevljev si dobil za 80 do 120 dinarjev, boljšo moško obleko ali ženski plašč pa za 400 do 600 dinarjev.
Državna tiskarna (znana po prvotnem imenu Kneževska srbska knjižna tiskarna ali Tipografija) je bila ustanovljena 2. junija 1831 v Beogradu. Velja za prvi ustanovljeni proizvodni obrat in prvo državno oziroma javno podjetje, pa tudi za eno prvih kulturnih in tehnoloških ustanov v Kneževini Srbiji. Predvsem je bila državna tiskarna Kneževine Srbije (1834–1882), pokrajine v Otomanskem cesarstvu, nato pa Kraljevine Srbije (1882–1918). Po prvi svetovni vojni se je združila z državno tiskarno Kraljevine Jugoslavije.
*
Ladja se je potopila. Mož in žena sta se rešila na samotni otok.
– Nikoli naju ne bodo našli, reče žena.
– Si plačala davke, vpraša mož.
– Ne.
– Našli naju bodo.
Slovarček:
- vojnica: (ali vojaški davek) je bil zgodovinski davek, ki so ga morali plačevati moški, ki niso služili vojaškega roka.
Viri:
- France Kresal: Davki na Slovenskem od avstrijske davčne reforme 1896 do jugoslovanske 1928
- Prva državna štamparija u Srbiji, Wikipedija
Kraj: Rakek
Datum: 1937
Avtor: Državna tiskarna Beograd
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 9. 10. 2026
Oblika: dokument






RSS - Posts