1958 Podcerkev – Zmago in Franci / Otroške igre XV
Bila je velika noč leta 1958, ko sta se v Podcerkvi na Škrbicah, le nekaj korakov severno od fotografove hiše, slikala sovaščana Zmago Žnidaršič in Franci Bavec, ki sta se ob tem prijela čez hrbet … Dogodek je bil načrtovan in skrbno pripravljen.
Fanta sta ne samo temeljito umita in sveže ostrižena, ampak tudi oblečena v praznični, čisto moški obleki, zagotovo novi. Postavila sta se resno in svečano – pa saj tudi sta že prava fanta. Zmago ima deset let, Franci pa devet. Nista le sovaščana, ampak tudi prijatelja in sošolca, ki jo v gruči drugih otrok vsak dan s šolsko torbo mahata čez Mandrge v Stari trg. Med počitnicami pa kot drugi dečki v Samprtovem skednju skačeta s tramov na prdevke ali kopljeta rove v seno, morda tam kdaj z domačimi sinovi tudi prespita. Samprtov oče se ne bojijo preveč, da bi otroci z blatnimi čevlji umazali njihovo seno ali si kaj naredili – pri njih ni Brontolona v glajdu …
Pozimi pa morda tudi Zmago, Franci pa zagotovo, prihaja k Samprtovi materi na krušno peč. Mati so zadovoljni otrok, ker je tako bolj kratkočasno in nemara tudi pomaga žalovati za umrlim sinom, ki je v Nišu strmoglavil leta 1951, dve leti pred Stalinovo smrtjo … Mati pripovedujejo, kako jim je njihov najmlajši pisal iz Rusije, da je tja potoval čez kraje, kjer se je rodil Jezus, čez Jeruzalem in Egipt, in šele nato k velikim ruskim zveznikom … Tja je odšel že 4. aprila 1944 s Štajerske kot eden od dveh borcev iz Tomšičeve brigade, ki sta bila poslana v rusko šolo za vojaške pilote … Bil je dober in uspešen, toda leta 1951 so ga pripeljali domov v krsti in zdaj počiva gor pri svetem Martinu z rdečo zvezdo na nagrobniku. Kaj je bilo vzrok nesreče v tistih tesnobnih časih, ko je bila Jugoslavija v hudem sporu z Rusi, ki bi vsak trenutek lahko postal nova vojna, in je bilo sumljivo že, če si bil ljubitelj Tolstoja, Gorkega ali Čajkovskega, ni bilo nikoli pojasnjeno …
Dečka s slike sta bila že dovolj velika, da sta vsak dan pomagala staršem pri delu na kmetiji. Videti ju je bilo, ko sta sama gnala dol k Obrhu po prašni poti napajat živino – govedo dvakrat na dan, konje celo trikrat … In Samprtov oče so napajalcem skrbno naročali, da si mora konj med napajanjem vsaj dvakrat oddahniti, preden je dovolj odžejan. Ko pa je bil njihov Janez, ki so ga v spomin na nedavno preminulega strica klicali Stanko, dovolj velik, da je lahko zajahal konja, je vsakič, ko je prišel na sredo vasi pri Gregorinovi hiši glasno zavriskal, na kar so bili oče silno ponosni …
Živali pa so med napajanjem v Krnici včasih tudi ušle na drugo stran Obrha in treba ga je bilo prebresti ali pozimi steči do ne tako bližnjega mosta, da si žival zavrnil nazaj … Otroci njune starosti so se v Podcerkvi tako kot Zmago in Franci včasih na vozu skupaj z družino peljali na polje sadit ali pobirat pridelke, še večkrat pa peš tekali z zajtrkom h koscem in potem mešali redi pokošene trave … Morda so tudi že podajali snope, ko so zagnali vaško oziroma zadružno mlatilnico ali pomagali streči pri pajtlu, ko so čistili žito, zagotovo pa so pobirali koloradskega hrošča in njegovo zalego, ki je ogrožala pridelek krompirja.
Franci pa ima na to fotografiranje prav poseben spomin. Med pripravami si je bilo treba urediti tudi frizuro, ki je morala biti v tistem času za velike fante strogo začesana nazaj, ne glede na to, kako svojeglavo so komu rasli lasje. Tako si je želel tudi Franci. Najbrž mu je nekdo svetoval naj, podobno kot dekleta za utrjevanje svojih velnov, uporabi sladkor, raztopljen v vodi, kamor naj pomoči glavnik, s katerim se bo počesal, kajti samo od vode moker glavnik ne zadrži želene oblike frizure. In delovalo je: Franci je na sliki moderno počesan nazaj … Čufe pa si tokrat in najbrž nikoli pozneje ni omislil …
Trenutna zaloga zapisov o nekdanjih otroških igrah je zdaj v glavnem izčrpana, ostalo pa je še nekaj imen pozabljenih iger ter špotljivk in izštevank. Naj naštejem najprej pozabljene igre: ofcir pa gmajnar in cinceli burkeli s Knežje Njive; knofkajne iz Loške doline; tašat in ducat iz Loškega Potoka … Informatorji so jih omenjali kot del svojega spomina, niso pa več vedeli razložiti, kako so potekale.
V Loški dolini je bilo med odraslimi vaščani posameznih vasi veliko bolj ali manj dobrodušnega zbadanja in oponašanja, otroci, zlasti šolarji pa so se s tem zelo zabavali. Samo en primer: v Nadlesku so nekoč imeli veliko krav in mleka, pridobivali so maslo in ga prodajali tja do Trsta, zato je nastala pesmica, ki se je norčevala iz njihove najpomembnejše dejavnosti in tudi značilne govorice s poudarjenimi o-ji in e-ji. (Če kje, potem za Loško dolino velja, da ima vsaka vas svoj glas):
Nedlieškô maslô
je krave paslô ,
je djalo bé,
ne buoš mé, né!
Včasih je, glede na potrebo, iz nadleškega nastalo tudi luôško maslô.
Zabavno je bilo tudi odgovarjati na vprašanje “Kam pa grieš?“. Na hitro se je reklo kar : “Ze nusam!”, kdor pa je imel čas in boljši spomin, je uporabil – ali si izmislil – del pesmice, ki je krožila naokoli in je za vsako vas v Loški dolini povedala kaj, kar se je rimalo z njenim imenom:
U Pocrku po fəžu,
u Dane po podgane,
u Šmorato po prato,
u Podgorua po uodua,
u Podluož po an jərbas kuož,
na Klance po žgance …
Iga vas in Bloke so bili deležni malo več pozornosti:
U Iga vas po piet klobas,
če jəh tam ne snajš,
pa damu ne smajš!
Če grieš pa
na Bluoke –
tə dajo drek u ruoke.
Ku grieš pa z Bluok
tə pa še tisga uzamejo z ruok!
K so uhrnə!
Kadar je bilo pred začetkom igre treba določiti tistega, ki bo začel, lovil, mižal ali počel kaj drugega pomembnega, smo uporabili izštevanko. Zdaj jih kar mrgoli, mi pa smo imeli le dve:
Anča banča
pomaranča
v prvi klopici sedi
in šteje: en, dva, tri!
Druga je bila značilen sad povojnega časa :
Avion čez goro gre,
bombe meče kamor je,
kamor bomba prileti,
tam se šteje en, dva, tri.
Tisti, na katerega je padel zadnji zlog, je bil s tem določen za vsakokratno nalogo …
Slovarček:
- čufa: koder nad čelom, oblika frizure
- velni: valoviti kodri
- prdeuk: pridevek; v skednju skupaj zloženo seno iste vrste
- glajd: sleme
- špotljivka: zbadljivka
- kam pa grieš: kam pa greš
- ze nusam: za nosom
- pajtl: vejalnik za žito
- U Pocrku po fəžu,/u Dane po podgane,/u Šmorato po prato,/u Podgorua po uodua,/u Podluož po an jərbas kuož,/na Klance po žgance: V Podcerkev po fižol, v Dane po podgane,/ v Šmarato po prato,/ V Podgoro po vodo,/v Podlož po en jerbas kož,/na Klance po žgance
- U Iga vas po piet klobas,/če jəh tam ne snajš,/pa damu ne smajš!: V Iga vas po pet klobas,/ če jih tam ne sneš/pa domov ne smeš!
- Če grieš pa na Bluoke /tə dajo drek u ruoke./Ku grieš pa z Bluok/tə pa še tisga uzamejo z ruok! K so uhrnə!: Če greš pa na Bloke, ti dajo drek v roke. Ko greš pa z Blok, ti pa še tistega vzamejo iz rok. Ker so skopi!
- Brontolon: eden od namišljenih strahov, s katerimi so odvračali otroke od nevarnega početja v skednjih ( Sveta Ana nad Podložem)
Viri:
- France Bavec, Podcerkev, oktober 2026, ustno
- M. Ožbolt: Nekaj otroških iger z južne Notranjske, Folklornik letnik 5, JSKD RS; Ljubljana 2009
Kraj: Podcerkev
Datum: 1958
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Franc Bavec
Skenirano: 4. 11. 2026
Oblika: fotografija
Zvočni zapis: Milena Ožbolt, Bojan Štefančič


RSS - Posts