Za že omenjeno knjigo Slovenska odporniška fotografija 1941 – 1945 sem leto pred njegovo smrtjo leta 2002 v vpogled poslal moj zapis o njem, prijazno mi je pisno odgovoril, da v glavnem soglaša z napisanim, čeprav je imel nekaj popravkov, ki sem jih vnesel v besedilo. Korespondenco z njim hranim še danes. Imel je lepo berljivo pisavo in je bil zelo pišoč. Kar nekako mi je žal, da se nisva uspela bolje spoznati. Prvi stik z njim mi je pomagal vzpostaviti Franc Podnar tedanji direktor Loškega muzeja v Škofji Loki, ki ga je dobro poznal. Kot zanimivost naj dodam, da je Podnar delal v Fototeki, danes Muzeja novejše in sodobne zgodovine še pred mojim prihodom leta 1981.
1941 Babno Polje – Uršulinke v Čopovem gradu, drugič
g
Fotografijo smo že objavili v prispevku 1941 Babno Polje – Uršulinke v Čopovem gradu.
Ko je gospa Jožefa Pepca Strle z Babnega Polja videla to sliko, je takoj spoznala vse ženske na njej in njena hči Fanika Vesel je naredila naslednji zapis maminih spominov:
1900 Cesarski Vrh – Nadvoz, prehod in čuvajnica
Vzdolžni profil železniškega medpostajnega odseka Verd – Logatec iz okoli leta 1900, ki vključuje postajo Logatec (Loitsch). Cesarski Vrh se je tedaj nahajal v kilometru 466.800 oz. dobre 3 km pred postajo Logatec. Izhodišče Južne železnice med Dunajem in Trstom je bil Dunaj v kilometru 0.000, zaključek pa v Trstu v kilometru 577.202.
Rakek 1971/72 – 3. razred
Zimske radosti učencev 3. razreda pred osnovno šolo Rakek v šolskem letu 1971/72. Vsi učenci so domačini z Rakeka.
Borci Južnoprimorskega odreda praznujejo 1. maj v Kobjeglavi, 1944.
Portreti partizanskih fotografov gredo počasi h koncu. Od Šibelje imamo samo eno fotografijo pa kljub temu si zasluži, da ga predstavimo.
1972 Županov Laz – Hajcarjevi
Del Hajcarjeve družine se je poleti 1972 udeležil prvega srečanja preživelih iz Civilnega logorja pod Snežnikom in se fotografiral za spomin. Avtor slike je neznan. Od leve stojijo: Gizela, Viktor, mama Marija, Jože, Janez in Marija. Z njimi ni že pokojnega očeta in po koncu vojne rojenih Toneta in Milene, pač pa sta tu družinski prijateljici iz begunskih časov Šepčevi Tilka in Marica.
1944 Slovenija – Jožica Jeraj, delavka v fotolaboratoriju Fotosekcije Glavnega štaba Slovenije
Ivanka Rojšek suši fotografije, Fotosekcija GŠS septembra 1944, foto France Cerar.
Delo v fotolaboratoriju oz. temnici je bilo zelo pomembno, da so se ohranili številni slikovni dokumenti in posneti filmi. Npr. Edi Šelhaus je zelo ilustrativno dejal, da bi se njegovi medvojni filmi ne bi ohranili, če jih ne bi vestno razvijal, izpiral in sušil Franjo Veselko, podobno je bilo na področju 4. operativne cone na Štajerskem, kjer je med drugimi v temnici vestno delal Bogomir Žorž, ki je bil po vojni priznan fotograf na Reki. Bilo pa je nekaj požrtvovalnih delavk v temnici, ki so skrbele, da je delo teklo nemoteno. Ena izmed teh je bila Jožica Jeraj.
Tri tedne pred odhodom k vojakom v Banja Luko sem odigral mojo edino mednarodno nogometno tekmo – seveda prijateljsko. Bil sem član kombinirane ekipe Kovinoplastike Lož in Merkurja Kranj. Srečali smo se z ekipo gostiteljev – tovarniškim moštvom Roto, Wilh. Frank v Leinfeldnu pri Stuttgartu ob proslavi 25. obletnice njihovega tovarniškega športnega društva. Iz Kovinoplastike Lož smo bili v ekipi: (stojijo) prvi z leve France Urbas – selektor; drugi Branko Mulc, vratar; Marjan Šurina, tretji z desne; Zlato Mlakar, prvi s desne. Čepeli smo: Prvi z leve Milan Hiti, kapetan moštva; drugi Lojze Mazij; drugi z desne Miloš Kovač. Ostali so bili člani moštva iz Kranja. Njihovih imen se po 50. letih ne spomnim.
Včasih se zgodi, da pri pisanju za to spletno stran naletimo na dve kopiji iste slike in tako je bilo tudi v tem primeru. Čez 50 let staro fotografijo je ob pisanju prispevka o zgodbi njene družine posodila Marija Mlakar, Hajcarjeva, izurjeno urednikovo oko pa se je spomnilo, da je sliko že videlo – in jo našlo v zbirki še neobjavljenih slik prvega srečanja preživelih iz Civilnega logorja/Slivniškega bataljona Ladice Štritof, poleg pa še nekaj drugih z istega dogodka … Na Marijini sliki piše: Marija Kočevar – mama, 1973, na Ladičini pa to, kar je objavljeno spodaj. Letnici sta navzkriž za eno leto, a sliki sta identični … Če je bila okrogla obletnica, torej 30 let od nastanka Civilnega logorja leta 1942, in ker je bila Marija najmlajša med njimi, so zdaj vsi na sliki starejši od 30, razen seveda njihovih otrok, ki jih je tudi nekaj prišlo. Ob slovesnem dogodku imajo na prsih vsi pripete rdeče nageljne.
Milan Štok pri fotografiranju, Ljubljana, 9. maj 1945; foto: Maksimiljan Zupančič
O partizanskem fotografu Milanu Štoku vemo žal bolj malo, pa kljub temu nam je iz drobcev uspelo izluščiti njegovo pomembno vlogo pri poznavanju fotografije in organiziranju fotoreporterske službe. Deloval je v glavnem na področju 7. Korpusa. Iz štirih njegovih fotografij, ki jih objavljamo, je razvidna notranja povedna dinamika, ki jo je avtor zelo dobro ujel in s tem pokazal na pomemben segment partizanske fotografije. Temeljno vodilo je bilo dinamično prikazovanje partizanskega življenja in bojev, ne pa pretirano fotografiranje spominskih statičnih partizanskih portretov, ki niso bili uporabni za aktivno propagando osvobodilnega gibanja.
Stare slike 