1908 Dunaj – Izidor Modic (1884–1915)

Izidor Modic se je rodil
10. februarja 1884 na Lahovem na Blokah kot peti od enajstih otrok očetu Francu in materi Uršuli Modic.

Družina Modic je veljala za napol meščansko družino. Njihovo posestvo je bila kmetija z več gospodarskimi poslopji, imeli so zaposlene hlapce in delavce, zato otrokom ni bilo treba opravljati težkih kmečkih del. Starša sta bila za tiste čase precej izobražena in svetovljanska, kar sta prenašala tudi na svoje otroke.

Izidor Modic je šolo obiskoval v Novi vasi, nato pa šolanje nadaljeval na II. državni gimnaziji – nižje razrede in višje razrede na I. državni gimnaziji v Ljubljani, kjer je leta 1903 maturiral. Na dunajski univerzi je študiral slavistiko in germanistiko ter opravil profesorski izpit.

Leta 1910 se je v Trnovem v Ljubljani poročil z Marijo Čepin.

Rodili so se jima otroci Roman, Lev, Ivan in Izidora.

Kot nadomestni učitelj nemščine in slovenščine je služboval na II. državni gimnaziji v Ljubljani.

Bil je tudi rezervist oz. poročnik v rezervi pri 2. bosanskem pešpolku. Nato se je zaposlil na državnem ženskem učiteljišču v Ljubljani. Študiral je tudi pouk jezikovnih predmetov v kurzu za meščanske izpite.

Delna mobilizacija 1912/13 v Bosni in Hercegovini in svetovna vojna sta oteževali njegovo znanstveno delo. Leta 1914 je bil vpoklican v vojsko.

Star komaj 31 let je 19. decembra 1915 padel v Renčah na Goriškem. Iz objavljenih memorialov je razbrati, da je bil zelo cenjen in spoštovan med kolegi, saj je s svojimi znanstvenimi razpravami postal uveljavljeno ime v svoji stroki.

V slovenskem literarnem mesečniku Dom in svet (1916) je Ivan Grafenauer (1880–1964), slovenski literarni zgodovinar in etnolog ter veliki prijatelj Izidorja Modica, zapisal takole:

Izidorju Modicu v slovo

»Dom in Svet« žaluje zopet za enim svojih sotrudnikov in prijateljev. Nadporočnik Izidor Modic je padel na italijanskem bojišču. Težka italijanska granata je zadela 19. decembra 1915 njegovo bivališče in ga ranila tako hudo, da je v nekaj urah izdihnil. Sredi dela ga je presenetila vojska, domovina ga je poklicala od učiteljskega dela in od znanstvenega raziskovanja, iz kroga njegove rodbine. Kot poveljnik bosenske delavske kompanije je opravljal najprej utrjevalna dela v ozadju severovzhodne fronte, potem od marca 1915 naprej ob jugozapadni fronti, spočetka v ozadju, kmalu po izbruhu vojske pa v fronti sami.

Zdaj počiva njegovo truplo v začasnem grobu v Renčah, za njim pa žaluje žena s štirimi otroki – sirotki. Tudi nas, njegove prijatelje in znance, je bridko zadela izguba ljubega prijatelja, tovariša. A ni čas, da bi danes o tem govorili; postaviti hočem na tem mestu samo skromen spomenik Izidorju Modicu kot znanstvenemu delavcu in raziskovalcu.

Za posebno svojo nalogo si je Modic postavil, da na podlagi rokopisnega gradiva, ki ga hranita ljubljanska licejska knjižnica in kranjski deželni muzej, razjasni in oceni jezikoslovno delo ustanoviteljev našega narodnega preporoda ob koncu XVIII. in ob začetku XIX. stoletja. Povod za to mu je dala naloga, ki mu jo je zastavil njegov učitelj slavistične vede na dunajskem vseučilišču, učenjak Vatroslav Jagič, da naj oceni zasluge, ki si jih je pridobil Valentin Vodnik za slovenski jezik kot slovničar in leksikograf.

To delo, posebno pa študij Vodnikove slovnice in njenega razmerja do Kopitarjevega dela, ga je pripeljalo do nekaterih novih odkritij: nekateri oddelki Kopitarjeve slovnice (1808—1809) so delo Vodnikovo, pa tudi do novih vprašanj: Odkod je zajemal Vodnik? Kako je zasledil posebno značilni dvojni naglas v našem jeziku (dan, vrat —dan [od dati] vrat [2. sklon množine od vrata]), in to pred Vukom in Kopitarjem? —To ga je privedlo do obširnega študija rokopisnega gradiva. Pripravljal je obširno in temeljito študijo o vseh tozadevnih vprašanjih, posebno pa o Kumerdeju, o njegovem slovarju in o njegovi slovnici.

A tega dela ni mogel več dovršiti. Najprej je bilo treba napraviti učiteljski izpit za pouk slovenščine in nemščine na srednjih šolah (1909/10), potem mu je prekinil študije pouk jezikovnih predmetov v kurzu za meščanske izpite, ki ga je vodil leta 1912./13. kot profesor na učiteljski pripravnici v Ljubljani. Nato je prišla leta 1913. mobilizacija o priliki albanskega spora, leta 1914 pa vojska in zdaj –smrt. Glavne misli svojih raziskovanj o Vodniku je Modic v kratkih potezah začrtal v razpravi »Vodnik kot jezikoslovec«, ki jo je prinesel »Dom in Svet« l. 1909. Za glavno delo je sicer v rokopisu pripravljeno skoro vse gradivo, a zdaj po pisateljevi smrti manjka temu gradivu glavnega, tega namreč, kar je med vrsticami, avtorjevih misli, ki bi uredile in zvezale gradivo v znanstveno stavbo.

Ne da se pa povedati z besedami, kaj je bil idealni, krepostni mož svoji rodbini, s kako ljubeznijo je visel na svojcih on, ki je umrl s pogledom uprtim na slike svoje dece. —In s kako veliko ljubeznijo je ljubil svojo domovino, ožjo in širšo, in svoj narod! Ko se je dne 18. novembra 1915 zadnjič poslovil od žene in od otrok in se odpeljal s temnimi slutnjami na bojišče smrti nasproti, je pisal svoji ženi: »Kako težko je bilo slovo od otrok, od tebe, od doma, od Ljubljane, od Kranjske; kako sem zrl nazaj na Nanos, ko sem ga zadnjič videl, . . . Bog čuvaj mojo ožjo domovino, Bog čuvaj tebe in otroke in vse, vse Slovence . . .«

Kaj je bil Modic svojim učencem, je povedal Rudolf Pečjak v »Slovenskem Učitelju« (1916, 1. št.), in kako so ga ljubili njegovi Bošnjaki, nam je živo orisal Modičev prijatelj vojni kurat dr. Fr. Kulovec v krasnem listku »Slovenca« z dne 30. decembra 1915 »Sveti večer«. Kar je govoril o njem preprosti Bošnjak s solzami v očeh, to si ponavljamo tudi mi vsi, ki smo ga ljubili in ki nas je ljubil: »To vam je bio čovjek, da ga nemogu opisati!«

Lux perpetua luceat ei (Grafenauer, 1916)