Rakek 1977/78 – Valeta
Na valeti združena 8. a in 8. b razred osnovne šole Rakek. Z njimi sta tudi njuni razredničarki. Slikani na igrišču, pred športno dvorano, v kateri so imeli večerno zabavo. V ozadju vidimo Mrškovo in Brecljevo hišo.
Josip Pelikan na terenu v šestdesetih letih 20. stoletja. Hrani Muzej novejše zgodovine Celje.
Življenje in delo
Josip Pelikan, slovenski fotograf češkega rodu, se je rodil 9. decembra 1885 v Trbižu v takratni Avstro Ogrski. V Pelikanovi družini so bili skozi tri rodove fotografi. Starša sta bila po rodu Čeha. S fotografijo sta pričela v Pragi, ki je takrat veljala za fotografsko zelo razvito mesto. Odselila sta se v Trbiž, kjer je bilo takrat prosto mesto za fotografsko obrt. Tu se je mladi Josip pri očetu Antonu naučil fotografske abecede. Po materini smrti leta 1892 in očetovi ponovni poroki se je družina 1894 preselila v Idrijo, sin pa se je začel podrobneje seznanjati z očetovo umetnostjo fotografije, ki ni zajemala le tehnike s suhimi, tovarniško narejenimi, ampak tudi z doma izdelanimi, mokrimi fotografskimi ploščami (kolodijski proces), ki so dajale fotografiji lepše tone. V letih 1905−1908 je znanje obogatil še pri vrhunskih mojstrih fotografije v Gradcu, na Dunaju in Pragi. Po odsluženi vojaščini je na sokolskem nastopu v Brežicah spoznal bodočo ženo Marijano Lebar, s katero se je leta 1910 poročil in v Brežicah osnoval skromen fotografski atelje pri Lebarjih. Vitrina z njegovimi fotografijami je bila pritrjena na severni in zahodni fasadi nekdanje Lebarjeve, klobučarjeve hiše, v Lebarjevi trgovini pa so prodajali njegove fotografije. Istega leta je v Idriji pripravil samostojno fotografsko razstavo, in tu se je začela njegova uspešna kariera. Že dve leti kasneje si je v Idriji postavil novo hišo z ateljejem in se osamosvojil. Med 1. svetovno vojno je bil mobiliziran, po končani vojni se je vrnil v Idrijo, toda zaradi nesoglasij s fašisti se je preko državne meje preselil v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, najprej v Žiri, od tam pa v Osijek. Po neuspešnem začetku v Osijeku je nekaj mesecev delal v Brežicah, leta 1920 pa se je za stalno naselil v Celju, v hišo prof. Jarca, ki se ji je z dvoriščne strani držal stekleni atelje bivšega celjskega fotografa Johanna Martina Lenza. Hišo z ateljejem je odkupil in tako je Celje postalo središče njegove fotografske ustvarjalnosti vse do smrti 8. junija 1977.
Kot zanimivost naj omenimo, da sta se Josip Pelikan in Vinko Bavec poznala. Srečala sta se okoli leta 1930 med vožnjo z vlakom in se pogovarjala o svojih načrtih in izkušnjah.
1967 Cerknica – Otroštvo na Kamni gorici (2)
Na pričujoči razglednici je Cerknica, kakršna je bila pred mnogimi leti. Letnica v naslovu ne ustreza nastanku fotografije, sem jo pa uporabil zaradi dela Kamne gorice, ki se vidi na njeni desni strani. Če bi se danes postavili na mesto fotografa Jožeta Žnidaršiča st. in posneli novo, bi med podobama Cerknice opazili ogromno razliko, kot bi jo opazili pri meni, saj je od dogodkov, ki jih opisujem danes v drugem delu zapisa, minilo že skoraj 60 let.
1965 Postojna – Z vlakom
1790 – Ljubljana/Cerknica – Vademekum
V razpadajoč ovojni papir zavita bleščeče črna knjižica oziroma beležka formata A5 z zlatimi okraski in bordo rdečo obrezo je bila last prof. prim. dr. Marjana Jeršeta, zdravnika internista, kardiologa, ki je svoje zadnja leta preživel v Cerknici, potem je prišla k njegovi nečakinji in nazadnje k uredniku te spletne strani. Gre za zelo star in že dolgo ne več uporabljan, na roko napisan zdravniški ali lekarniški priročnik, vademekum (vade mecum = pojdi z menoj), ki vsebuje latinska in nekaj hrvaških (zagorskih) receptov in navodil za obravnavo posameznih bolezni. Poleg prvotnih latinskih so druga besedila dopisana postopoma očitno pozneje, a še vedno daleč nazaj. Priloženih je nekaj listkov, napisanih s spet drugo pisavo, v nemščini in slovenščini.
1977 Cerknica – Otroštvo na Kamni gorici (1)
Zgornja slika je bila posneta leta 1977 iz cerkvenega turna in prikazuje takrat nove bloke na Birtovem vrtu, v ozadju pa je naseljeno področje okoli sv. Roka in pobočje Kamne gorice. Posnel jo je Brestov fotograf Jože Škrlj v začetku jeseni tistega leta in jo objavil v slavnostni oktobrski številki Brestovega obzornika ob 30. obletnici Bresta pod naslovom » Cerknica dobiva čedalje modernejšo podobo ». Zame je zanimiva, ker kaže del področja, kjer sem se igral s sosedovimi otroki okoli deset let pred to letnico, s katero pa se je malo pred objavo te slike končalo določeno obdobje mojega življenja. Končal sem srednjo šolo, šel na zadnje kmečke počitnice k stari mami in začel s službo.
1950 Lož – Odločba o prekršku
Vršilec dolžnosti poverjenika za notranje zadeve Okrajnega ljudskega odbora v Postojni, kamor je takrat spadala tudi Loška dolina, je 14. 11. 1950 zaradi prekrška zoper javi red in mir kaznoval krojača iz Loža Andreja Pelana, na 3 mesece odvzema prostosti. Do tedaj je bil tri dni v priporu, kar se mu je vštelo v kazen, ki jo je nastopil takoj po izreku odločbe.
Učiteljica Zorica Hladnik in učenke 1. c razreda osnovne šole Cerknica. Pravkar so bile sprejete med pionirčke: Marjeta Škrlj, Mateja Arko, Meta Kraševec, Melita Doles in Tamara Korošec.
1964 Rakek – Pisarniške in šolske potrebščine
Na sliki je steklenička s črnilom. Leta 1838 ga je začelo izdelovati nemško podjetje Pelikan, ki je bilo istega leta tudi ustanovljeno. Devetdeset let kasneje so izdelali svoje prvo nalivno pero. Črnilo je bil velik uspeh, ker ni bilo več potrebno sliniti tintnega svinčnika, da bi besedilo obstalo. Ko pa so »izumili« še tintenkiler oziroma brisač tinte – po naše brisalec črnila, je bila zmaga zagotovljena. Danes le še malokdo piše s črnilom in nalivnim peresom. Imajo pa tinte vseh barv v bombicah, od rumene do črne. Sem si jih kupila. Ne glede s katero barvo pišem, ne vidim nič, razen z modro in črno.
Mlada Marija Kandare iz Šmarate se je najprej zaposlila v Ložu, kjer je Vilko Zabukovec vodil proizvodnjo harmonik, menda za “Melodijo” Mengeš. To je bilo čisto v začetku Kovinskega obrtnega podjetja Lož. Izsekovala je lesene deščice in kovinske jezičke, ki jih je potem tudi uglaševala. Spominja se:
Vilko me je posedel za štimtiš, mi vse pokazal in razložil. “Ko boš preizkušala na sredini, bo nižji glas, ko boš na koncu, bo pa sopran, visoko.” Pripel je (jezičke?) v nekaj, kar je bilo kot stroj in jaz sem z nogo pritiskala in poslušala glas … Zadovoljen z mojim delom, me je Vilko potrepljal po rami, rekoč: “Ti si že moja!”
Marija je na delo v Lož prihajala s kolesom. Nekoč pozimi, še v jutranjem mraku, je spet zavila v ozko gaso pri Vilkotovi hiši in tam zagledala, da nekdo mrtev leži na tleh. Bila je do kosti pretresena, a je takoj poklicala ljudi, prišla je tudi policija, ki jo je spraševala o dogodku. Vso prestrašeno, objokano in v šoku, jo je dobrodušni Vilko Zabukovec tolažil: ” Saj tebi ne bodo nič naredili, samo ugotoviti morajo, kaj je bilo!” … Mrtvi moški je bil Minatti, trgovec in športnik iz Starega trga … je še ostalo v spominu na pretresljivi dogodek …
Marija je nekaj časa delala v tej skoraj že pozabljeni proizvodnji harmonik ali delov zanje, kmalu potem pa je v Pudobu, v nekdanjem skednju nasproti hotela izsekovala bergman doze. Šumradov oče, Špeh iz Kozarišč, ki je bil šef, je prav tistega dne moral oditi v Lož in delavke so bile same. Ko je Marija štancala tiste doze, pa se je stiskalnica sprožila sama od sebe in ji odrezala del prsta … Kmalu potem je zamenjala službo in šla delat na Korletovo.
Stare slike 