Levo Alfred Kos in Franjo Veselko, člana Fotosekcije SNOS, izpirata filme, Črnomelj 23. marca 1945.
Rodil se je 22. decembra 1899 v istrskem mestu Motovun. Oče je bil v carinski službi, zato se je družina precej selila. Iz Motovuna so šli v Koper in pozneje v Gorico, kjer je obiskoval gimnazijo. Leta 1915 so se starši preselili v Brežice, Kos pa je nadaljeval s študijem na ljubljanskem učiteljišču.
1968/1970 Križna gora – Polhar Jože Martinčič
Zdi se, da je Jože Martinčič, ki je polharske veščine in strast prevzel od očeta, tokrat nekomu načrtno poziral. Resen pogled je malce prikrito ponosno namenil fotografu, ko je morda ravno iz škrinc pobral tri ali štiri debele polhe. Kar na vrvici lisice nosi nanizanih pet razmeroma novih enojnih pasti z značilno luknjico na podaljšku, kamor zapiči primerno dolgo leskovo palico, na kateri prisloni past na deblo drevesa. V napeti škrinci pa je dišeča vaba – oreh, lešnik, zmehčana hruškica, ki malo diši po žganju ali kaj podobnega – in polh je “gotov“, ne more se upreti skušnjavi, kar se usodno konča …
1935 Karlovica – Postanek na poti iz Ljubljane
Možakar na levi s kapo in temnejšo poltjo je šofer – France Pelan, Odančkov. Spredaj, četrti z leve z značilno torbico, stoji sprevodnik, čisto na desni, prav zadnji, pa je Viljem Zabukovec, ki je bil potnik.
Potniki so se na poti domov ustavili pred gostilno v Karlovici in se skupaj z domačini nastavili pred fotoaparat. Med njimi šofer France Pelan, sprevodnik in glasbenik Viljem Zabukovec. Dve fotografiji, posneti skoraj istočasno, danes pričata o času, ko je bil postanek ob cesti več kot le počitek – bil je srečanje in druženje. Vsaka vožnja z avtobusom je bila dogodek.
1915 Zborov – Porušen most
1978 Rakek – KTL TOZD Kartonaža, Hala C
Začetek gradbenih del »Hale C«. Fotografija je nastala v zimi 1977/78.
Na koncu gradbišča je Milavčeva hiša, ki so jo porušili in zgradili nadomestno montažno hišo zgoraj levo nad smrekami. Desno ob njej je Rupnikova hiša, ki je bila mnogo kasneje tudi porušena. V ozadju je levo grič Tičnica v meglici pa je vidna tudi Slivnica.
Prav zanimiv začetek gradbenih del je popestril vse dogajanje. Prišla sta brata Brence z manjšim bagrom in starim kamionom in začela izkop. Vsi skupaj so precenili teren in po dveh-treh dneh ugotovili, da potrebujejo izvajalci robustnejšo opremo. Tako je bil nov izvajalec »Kamnolom Verd«. Teren je bil kamnit in potrebna so bila celo miniranja. Gradbena dela pa je izvajalo podjetje Gradišče Cerknica.
Na osnovi investicijskega programa ter rekonstrukcije TOZD Kartonaže Rakek leta 1976 je program predvideval: začetek izgradnje novih proizvodnih prostorov med njimi halo »C«. Slavnostna položitev temeljnega kamna za novo halo, adaptacijo kotlarne, kanalizacije in zunanje ureditve je bila leta 1977. Gradbena dela so se pričela v oktobru istega leta. V mesecu februarju 1979 so bila gradbena dela v glavnem zaključena ter montirana vsa oprema. Celoten novozgrajeni del z vso opremo je bil v poskusnem obratovanju nekje do meseca marca 1980.
Rakek 1981/82 – 7. razred
V šolskem letu 1981/82 slikan 7. razred osnovne šole Rakek z razredničarko Jolando Funda in učiteljico Jasmino Čelan.
Slovenski likovni umetniki – Dore Klemenčič, Nande Vidmar, Božidar Jakac, Nikolaj Pirnat in France Mihelič ob zasedanju v Kočevju v začetku oktobra 1943.
Rodil se je 17. avgusta 1899 na Proseku pri Trstu. Oče je bil zaposlen pri železnici, zato so se Vidmarjevi pogosto selili.
V Brezovici in nato v Ljubljani je obiskoval osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Že tako težke razmere je še poslabšala očetova smrt leta 1913, ki je močno vplivala na Nandetovo življenjsko pot. Kot najstarejši otrok je moral z materjo prevzeti skrb za brate in sestri in si torej najhitreje začeti služiti kruh. Tako je v tretjem letniku prekinil šolanje na gimnaziji in se vpisal na učiteljišče. Študiral je na Dunaju in v Zagrebu ter se izpopolnjeval v Dresdnu. Pred vojno je služboval na Štajerskem, v Tržiču in v Ljubljani. V tem času je ustvaril precej socialnokritičnih grafik in risb. Bil je član Kluba mladih in Slovenskega lika. Razstavljal je večinoma skupaj z bratom Dragom.
1954 Postojna-Rakek – Elektrifikacija proge
Delavci železniškega Podjetja za elektrifikacijo prog Ljubljana montirajo opremo za električno vozno mrežo na kovinski steber. Ob tiru leži še kovinska konstrukcija, ki bo nameščena za mejo zateznega polja električne mreže. Oprema in pripomočki za montažo so bili tedaj res improvizacija, ker je vsega primanjkovalo. Navaden dvoosni vagonček z lesenim odrom in lestvijo je bilo dovolj, da so fantje dosegli višino voznega voda, ki je 5,3 metra nad tirnico. Dogodek montaže vozne mreže je bil ovekovečen proti koncu leta 1954 na medpostajnem odseku Postojna-Rakek.
1975 Grad Snežnik – Diapozitiv
Odsev gradu Snežnik v vodnem jarku, 1975
Leta 1967 sem v Trstu kupil selenski svetlomer Gossen Sixtino v svetlosivi plastični škatlici z verižico. Fotocelica v svetlomeru je delovala brez baterije. Treba je bilo nastaviti občutljivost filma in premakniti obroč tako, da se je kazalec pokril z iglo instrumenta. Od tod je bilo mogoče odčitati primerne kombinacije zaslonke in osvetlitvenega časa. Svetlomer je deloval dobro in je bil skoraj nujen za delo z dia filmi, ki so zahtevali bolj natančno osvetlitev kot črno-beli material.
1949/1965 Viševek – Bohinčeva družina
“Nekoč je živel oče, ki je imel šest hčera”, bi se lahko začela pripoved, če bi bila to pravljica. Pa ni.
Bilo je okoli leta 1949, ko je neznan fotograf v Viševku, najverjetneje za žegnanje o veliki maši, 15. avgusta, nekje zunaj fotografiral Onušičevo, po domače Bohinčevo družino. Iz nje je doma Angelca Martinčič, mama lastnika te fotografije.
Stare slike 