1915 Avstro-Ogrska – Album dr. Rada Primica (1)

Sivozeleni album

S svojim tastom Mitjem Primicem, strojnim inženirjem, sem se dobro razumel, a nikakor nisem pričakoval, da mi bo šele po svoji smrti pokazal, kako zelo mi je zaupal. V enem od nenaseljenih panjev v svojem čebelnjaku mi je namreč pustil nekaj predmetov in osebne zapiske ter pisno navodilo, kaj naj storim s papirji.

Med predmeti je bil tudi sivozelen album s fotografijami iz prve svetovne vojne. Ko sem ga pregledal, sem ugotovil, da je avtor fotografij in albuma Mitjev oče Rado Primic, za katerega sem vedel, da je bil po poklicu veterinar, ljubiteljsko pa fotograf, slikar in čebelar. Albumu sem se skrbneje lahko posvetil šele po svoji upokojitvi, čeprav me je ob 100-letnici začetka 1. svetovne vojne hudo mikalo, da bi ga prispeval k javnemu gradivu ob dnevu svetovnega spomina nanjo.

Tast Mitja mi ni nikoli pripovedoval o svojem očetu. Z njegovo vdovo nisem bil tako blizu, da bi jo spraševal o njenem in moževem življenju, na svoja vprašanja o njem pa mi ne znajo odgovoriti niti zadnje njegove najbližje – ne njegova snaha, zdaj moja tašča, ne moji žena in svakinja, njegovi edini vnukinji. Mitja ni vzdrževal stikov s svojimi sorodniki, zato jih ne poznam. Menda sva jih pred več kot 40 leti enkrat ali dvakrat obiskala v Paradišču (Šmarje – Sap). Po osnovne podatke o Radu Primicu sem se torej napotil v župnije Škofljica, Šmarje in (Dolenji) Logatec ter v Nadškofijski arhiv v Ljubljani.

Rado Primic

Franc Primic, doktor veterinarske medicine, amaterski
fotograf, slikar in čebelar

Franc ali Rado? Presenečen sem ugotovil, da je bilo Radu uradno ime Franc/e. V krstni knjigi Šmarske župnije, kamor je Zalog tedaj sodil (danes k Škofljici), je vpisan z imenom Franciscus. Rodil se je 25. 3. 1888 na Zalogu 6 nad Škofljico (danes bi zapisali »v Zalogu pri Škofljici«) materi Francki (v matičnih knjigah tudi Francisca in Franca) Lenarčič in očetu Matevžu Primicu (tudi Matheus, Matthaeus, Primec in Primiz, sorodniku prvega profesorja slovenščine v Avstro-Ogrski, literata in prevajalca, Janeza Nepomuka Primica). Za Francem sta imela še 6 otrok.

Zakaj je bil Franc Primic bolj ali celo izključno znan kot Rado, mi ni znano. S tem imenom, vklesanim na nagrobniku, počiva na pokopališču v (Dolenjem) Logatcu, kjer je umrl 1. 8. 1967.

Rado Primic je bil po poklicu veterinar, ljubiteljsko pa fotograf, slikar in čebelar. Verjetno je na začetku služboval v Trstu ali njegovi okolici. Po začetku 1. svetovne vojne je bil vpoklican v 27. pehotni polk avstro-ogrske vojske, več o tem prihodnjič.

Marija Gorjup

Franc (Rado) Primic se je 3. 8. 1917 poročil z Marijo (Maro, Marico) Gorjup s Proseka pri Trstu. Leta 1922 se jima je rodil sin Rado, leto za njim pa Mitja. [Rado je kot študent medicine padel v partizanih leta 1944. Mitja je svojo partizanščino preživel, po vojni bil poslan v Rusijo, kjer se je izučil za letalskega tehnika, potem pa je dolga leta – še po končanju študija strojništva v Ljubljani – služboval kot častnik JLA; ko se je JLA rešil, je poučeval tehnično risanje na Srednji tehniški šoli v Ljubljani. Spoznal sem ga leta 1975, leta 1980 je postal moj tast. Umrl je leta 1982].

Franc (Rado) Primic je po 1. svetovni služboval kot veterinar v Dolenjem Logatcu, kjer je bila takrat železniška postaja na meji med Kraljevino Jugoslavijo in Italijo in je prek nje potekal tudi živahen prevoz živali. Z ženo Maro in sinom Mitjem je živel v stanovanju, ki ga je najel pri Brusovih v središču (Dolenjega) Logatca. Njegovo vdovo sem večkrat slišal praviti, da ga je nagovarjala, naj si kupita hišo, a on je s prihranki raje kupoval gozdove. Menil je, da so gozdovi boljša naložba kot stavbe. Po drugi svetovni vojni ga je država seveda olajšala skrbi za večino gozdov, še naprej pa je živel pri Brusovih.

Bil je tudi slikarski talent. Znane umetniške slike je »preslikaval« z objavljenih kopij (fotografij), seveda v pomanjšanem formatu, vendar je ohranjal razmerja tako, da je na platno narisal mrežo, meril razdalje na kopijah, jih preračunaval in upošteval za svojo »reprodukcijo«. Slikal je tudi svoje motive. Zapustil jih je tudi na panjskih končnicah.

Bil je namreč tudi čebelar. Verjetno leta 1938 si je na Martinj Hribu začel postavljati čebelnjak. V nadaljnjih letih je poslikal vse končnice svojih panjev. Na eni od njih je upodobil svojega očeta Matevža (1831–1923). Čebelnjak je bil vrsto let privlačna točka za organizirane obiske logaških osnovnošolcev.

Nekaj let pred smrtjo je preživel možgansko kap. Izgubil je sposobnost branja in pisanja. Obojega ga je vztrajno in kar uspešno znova učila žena. Po smrti je njegovo čebelarjenje nadaljeval sin Mitja, po Mitjevi smrti pa jaz, Anton Žakelj. Leta 1983 sem s starih, izsušenih in špranjastih panjev snel končnice, jih shranil, panje pa nadomestil z novimi.

* * *

Nekaj pojasnil (abecedno) k rokopisnim zapisom pri fotografijah:

• akcesíst – nekdaj nižji pisarniški uslužbenec, pripravnik
• Alsopagony = Alsópagony – Nižná Polianka, Slovaška
• Bardeiova, Bartfa, Bartfeld – Bardejov, Slovaška
• Fhr. in Fähnrich – praporščak
• LIR – Landwehr-Infanterie-Regiment, Domobranski pehotni polk
• Kastelik vrh/vrch – kota v Zahodnih Karpatih nad krajem, ki je danes Nižná Polianka na Slovaškem (prej tudi Alsopagony = Alsópagony¹
• Lt. – Leutnant, poročnik
• Oblt. – Oberleutnant, nadporočnik
• Staffel – četa, baterija
• Tapolysárpatak – Mokroluh, področje Prešova, Slovaška
• Train – konjski transportni oddelek
• Zboro – naselje in grad Zborov, pokrajina Šariš, Slovaška

Prispevek je napisal: Tone Žakelj.

Kraj: Avstro-Ogrska
Datum: 1915 (prva fotografija v albumu)
Avtor: dr. Rado Primic
Zbirka: Tone Žakelj