1920 Benete – Ribežen za zelje
1956 Rakek – Vžigalniki
1947 Ljubljana – Bločani gradijo Litostroj
Hudourniki vojne vihre so se polegli. Stare, uhojene poti so bile zasute, nove so se urezovale na hitro, v živo in počez. Tako je prvi povojni čas opisal Janez Praprotnik, učitelj in nekaj časa ravnatelj OŠ v Novi vasi.
Tako je bilo tudi z zaukazano industrializacijo. V razrušeni državi so bile potrebe na vseh koncih in krajih. Možnosti so bile omejene, volja pa neizmerna. V Sloveniji je bila eden največjih simbolov novih časov gradnja tovarne Litostroj, ki se je pričela poleti 1946. Gradnjo tovarne je prevzelo novo ustanovljeno gradbeno podjetje Gradis, na gradbišču pa so delali tudi številni udarniki, dijaki in študentje, nemški vojni ujetniki, pa tudi zaporniki. Leta 1947 je tovarna pričela z delom in poimenovali so jo ” Titovi zavodi Litostroj “. Že z imenom so pokazali njen veliki zvezni pomen v industrializaciji države. Važno vlogo je pri tem imel partizanski poveljnik, politik Franc Leskovšek – Luka, ki je bil tako kot Tito po poklicu izučen kovinarski delavec, v času izgradnje Litostroja pa zvezni minister za težko industrijo in strojegradnjo. Tako je bil tesno povezan s Titom in z obnovo in izgradnjo slovenske industrije.
Rakek 1968/69 – 3. razred
Tokrat so se učenci 3. razreda slikali v svojem razredu. Ob strani stoji razredničarka Ivanka Križman.
Tako je bil videti Jože Berglez iz Starega trga leta 1953, ko se je strastno zapisal fotografiranju. Takrat je namreč kot član fotokrožka oziroma Fotokluba Stari trg (v okviru Ljudske tehnike?) osvojil potrebno znanje in ga pozneje tudi pomagal prenesti na druge. V prispevku Osebje Dijaškega doma ga najprej nismo prepoznali, pozneje pa je ena od bralk povedala, da je moški na sliki precej zanesljivo Jože Berglez, ki je bil skoraj gotovo tudi avtor tiste slike.
1960 Benete – Burkle in lopar
Letnica 1960 je bolj kot ne okvirna. Takrat sem bila stara devet let in spomini so še zelo živi. Obe orodji sta služili zelo pomembnim opravilom v naši hiši. Kurjenju krušne peči in peki kruha. Manjka še lesena greblja, ki se je tekom let nekje izgubila. Morda je končala ravno v tej peči ali razsekana v štedilniku. Služila je za to, da se je žerjavico v zakurjeni peči odmaknilo proti robu peči in je bilo dovolj prostora za vse hlebce.
1920 Rakek – Pepelniki
V marmornem pepelniku počiva vžigalnik. Tam je le za primerjavo. Tega pepelnika niso uporabljali. Preveč je čist. Letnica v naslovu je postavljena glede na najstarejši pepelnik.
Folklorna skupina glasbene šole Rakek leta 1962 ob nastopu na krajevnem prazniku.
- Prva vrsta: Ivo Raljevič, Vinko Zalar, Franc Steržaj, Jože Udovič.
- Druga vrsta: Varja Hace, Meta Lukan, Metoda Urbas, Milena Ivančič.
1934 Velike Bloke – Petronova družina
Trilogijo Jerneja Anzelc- Petronovega iz Velikih Blok, ki smo ga najprej spoznali kot cesarskega vojaka na fronti v Galiciji, nato kot rudarja in delavca v daljnem Coloradu zaključujemo z družinsko sliko iz leta 1934 v domačem kraju. Pri katerem fotografu so se dali ovekovečiti na sliki, ni napisano. Najbrž je fotograf za popustitev napetosti ob slikanju povedal kakšno okroglo in pri hčerki Marici izvabil skrivnostni nasmešek v sicer strogem trenutku slikanja.
Alojz Tomec je na zadnjo stran slike, ki ji je za kuliso zasnežena Racna gora tja do Petelinjeka, napisal letnico 1935 in opombo, da gre za snežniško tovarno z mostom za krle. Da je bila žaga Marof last snežniških gospodov je znano, kaj pa je most za krle, ki jim mi rečemo krcli ali hlodi in čemu je služil, mi ni znano. Morda lahko pomaga kdo od bralcev. Domnevam, da je na sliki most za krle tista mrežasta reč s hišico v ospredju. Spominjam se, da je bil okoli leta 1955 na placu v tleh jarek, v katerem so se premikale debele verige, na njih pa so se pomikali hlodi proti žagi, ki je bila v leseni stavbi na sliki. Možje so v tisti jarek s cepini in henduki nameščali hlode, da so odpotovali do žage. Je bil most na sliki morda zaščita tistega nevarnega jarka? Vdam se, pojma nimam. Če kdo ve, naj prosim pove …
Tako sem zapisala prvi dan, a že naslednjega dne sem srečala človeka, ki je vedel, kaj je bil ta most: naprava, po kateri so potovali hlodi s krlišča do žage tako, da ni bilo treba vsakega posebej ročno spraviti do rezil, ampak je to napravil ta tekoči trak oziroma vlačilec z verigami in klini. Delavci so hlod samo položili nanj, naprava ga je prenesla do mostu, ga s kavlji dvignila na višji nivo in od tam postopoma odvlekla do žage. Naprava je bila velikanska pridobitev za žago in olajšava pri težkem, zamudnem in nevarnem delu, Alojz Tomec pa jo je s svojim nezmotljivim občutkom za pomembne dosežke fotografiral. So jo zagnali leta 1935 ali že kaj prej?
Še ena zanimivost je na sliki: desno od obeh stavb stoji veliko drevo, janc po domače, domnevno jagnjed. Pod njim je v strugi Obrha neusahljiv izvir vode, Suodel, ki tudi v najhujši suši ni presahnil in so k njemu prihajali po pitno vodo od vseh strani, po izročilu celo z one strani Javornikov. Do njega so bile v skalo vklesane kamnite stopničke, ki so bile navadno globoko v vodi ali celo povsem nevidne. V normalnih razmerah je bila tukaj, v Suodlu, najgloblja voda v vsem Obrhu in z janca na sliki so v Suodel med kopanjem v Olariji prišli skakat najpogumnejši fantje, največkrat člani TVD Partizan Stari trg.
Stare slike 