1935 Stari trg – Konjeniki in kontrabant
Kaj je videti lepšega kot lepega konja in jezdeca v narodni noši na njem. Na svečan dogodek so namenjeni!
V času nastanka fotografije je bila zlata doba za kontrabant. V naših krajih je močno zaznamoval življenje ljudi. Kotrobantilu se je vse mogoče, vse kar se je s pridom dalo prodati na drugi strani meje, ki je potekala po Javornikih.
Mama je velikokrat prepešačila pot iz Jezera, po gozdnih skrivnih poteh čez Javornike, tja do Postojne in naprej po okoliških vaseh, vse tja do Slavine. Teta Ivana je kotrobantila vse dol do Trsta. ”Smo ble toku žejne, pa nas nejso nč zestopilə. Ko pa sem rekla, prego akua, smo prec duble woduo.” Na glavi v jerbasu, pod katerega je bil podložen svitek, sta največ nosili jajca in puter.
Možje in fantje so švercali konje. Konje so kupovali v okolici Zagreba in Bjelovara. Med njimi so bili konji z imeni: Fuks – Fuksa, Pram – Prama, Lisec, Moro, Cveto – Cveta, Ridžan, Ridžo – Ridža, Šimel – Šimla…
____________________________________________________________
 |
Najstarejši od trojice sedi na konju, katerega bom poimenovala Ridžo. Dlaka se mu sveti kot žamet.
Za klobukom ima pripet okras, prav tako na prsih rožo. Ne vem zakaj imajo gorenjsko narodno nošo, pravzaprav se sprašujem, kakšna je bila noša v našem kraju. Taka zagotovo ne. Za konjenikom se sveti stavba na Križni gori. Le po njej smo lahko določili mesto fotografiranja. |
 |
Najmlajši ima najbolj častno zadolžitev. Nosi zastavo.
Sirec stoji v krasnem položaju. Kaj nam pove olistano drevo zadaj, da je poletje? |
 |
Tudi ta jezdec sedi na zelo temnem konju, pravi lepotec, vranec je. Mogoče mu je bilo ime Moro. Imel je pridne roke, najbrž dekletove, ki so za konja spletle tako lep venec. Jih bo kdo prepoznal, fante iz Loške doline? |
 |
21. november 1935 je datum poštnega žiga, ki so ga pritisnili na pošti Rakek. |
 |
Takole je izgledal eden izmed zapisov za nakup in prodajo treh konj.
Dinar v kraljevini Jugoslaviji in lira v Italiji. For špico je tokrat plačal kupec. Stvar dogovora. Najbolj sposoben, drzen in zanesljiv je bil tudi najbolje plačan. Dobro je moral poznati teren in vse varno pripeljati na drugo stran meje. V vlogi izvidnika je bil vodilni jahač z imenom for špica. Kakšna je bila vloga gonjača za 260 din in trajbarja za 20 din? |
 |
Seznam jezerskih kontrabantarjev in Mihov iz Otoka. Vsaj 15 konj je šlo takrat čez mejo za Dolenjo vasjo.
Med njim je bil eden Fuks.
|
 |
Prevažali so jih tudi z vlakom.
Konji niso vedno takoj krenili na pot naprej. Treba je bilo poiskati kupca. V tem času so bili nameščeni po štalah v vasi. Tudi to je bilo tvegano, saj je oblast redno pregledovala štale in število konj, ter kakega tudi odpeljala. Kljub tveganju je bil to dodatni zaslužek. Konja sem futral 18 dni… Plačilo, oziroma podkupnina straže je bil prav tako strošek, poleg tega še večerja in likof v Begnah, ki je sledil po uspešno opravljenem kšeftu. O tem, kam vse so nalivali vino, ki ga niso mogli popiti, … ja, o tem bo treba še napisati.
|
Slovarček:
- futrati – hraniti
- kontrabant, kotrobant, šverc – tihotapstvo
- krancelj – venec
- kšeft- kupčija, trgovanje, ki navadno prinaša večji dobiček
- prec – takoj
- pos – potni list za živali
- svitek – obročasta iz blaga narejena priprava za lažje prenšanje bremen na glavi. Svitki so bili prave male umetnine.
- s pridom – z zaslužkom, z izkupičkom
- štrik – debelejša vrv
- štala – prostor za konje in govedo
- vlak retur – povratna karta
Vir: ustni, družinski arhiv
Kraj: Stari trg
Datum: 1935 ali prej
Avtor: neznan
Zbirka: Igor Kramar
Skenirano: 9. 10. 2010, Igor Kramar
Oblika: razglednica
Dokument : Marija Leskovec
Skenirano: 17.11.2010
RSS - Posts
So morda jezdeci šli na tabor v Cerknici 1. avgusta 1937, kjer so na čelu sprevoda jezdili zastavni notranjski fantje v narodnih nošah in z državno zastavo?
Kartica je bila oddana 21. november 1935. Bi morali še malo pobrskati kaj se je takrat dogajalo.
Vsekakor je moral biti velik dogodek.
V maju 1935 so bile v kraljevini Jugoslaviji volitve, ki so po dolgi politični krizi pripeljale na oblast unitarističnega Stojadinovića. Bi lahko bilo to?
Kontrabant ali “švarcanje” je bil donosen, a tudi zelo tvegan posel, ki se je nemalokrat končal tudi smrtno.
Oče se spomni, da je bil Valetov iz Šmarate na enem takih podvigov obstreljen. Dalj časa je ležal v gozdu v eni luknji. Rešili so ga italijanski graničarji in mu pomagali, da se je pozdravil – ” se je ofajtou”. A dober ni bil nikoli, za vedno je šepal.
Veliko tveganja, a žal tudi življenj je končalo pri tem poslu. Tone Kebe v svoji knjigi Cerknica in njeni ljudje, kar nekaj prostora nameni tej temi.
Tihotapci, je naslov knjige Matevža Haceta. O prepovedanio ljubezni med dekletom iz Loške doline in graničarjem Jovom govori. Ob branju človek res podoživi dogajanje in razmere tistega časa.
Cibovemu Gregorju iz Cerknice se tvegan posel nikakor ni obnesel. Prodal je posest, z izkupičkom nakupil konjev in računal na boljše življenje. Pa so bili konji zaseženi in bil je ob vse. Morda je bilo to takrat, ko je šlo čez mejo naenkrat 160 konj, pa so jih 70 zajeli, ostalo se je razbežalo… Šele z zaslužkom v daljni tujini je kmetiji uspel povrniti nekdanji obseg.
Je komu uspelo izluščiti kraj, kjer so slikani? Čigava hiša bi lahko bila v ozadju?
Ja, ti kontrabantarji so bili res nekakšni Notranjski junaki.Matevž Hace lepo , kot piše Marija, doživeto opisuje ter v povest vtke tudi zelo romantično ljubezen med oglarjem in kmečkim dekletom.
Nisem niti vedel, da je Hace napisal poleg Komisarjevih zapiskov tudi tri(te sem našel v knjižnici) domače povesti.V njih opisuje življenje ljudi Loške doline skozi skoraj 2 stoletja.Zanimivo in privlačno branje.Preprost domač jezik,veliko resnice in modrosti ter dinamična zgradba.Preprosto lepo!
V tem času, ko so vrednote poteptane z neo liberalno miselnostjo se je vredno vrniti v preteklost in občutiti dušo ter misli naših prednikov.In se iz dobrega v tem marsikaj naučiti.
In na temeljih nekoč dobrega, skozi stoletja z naravo izklesanega življenja iz pepela današnje razkrojene neo liberalne miselnost zasnovati novo zavest.
Zjutraj je bila stran nedosegljiva, zato se oglašam sedaj.
Boris, hvala za komentar. Me veseli, da ste poiskali Hacetove knjige, tudi sama moram še predelati par njegovih knjig.
Tihotapstvo je bilo zelo tvegan posel, tako kot piše o grenki družinski izkušnji Metka.
Ekstremni pogoji so vladali v tem poslu, lahko si obogatel ali izgubil še tisto malo kar si imel. Takrat še niso vedeli za adrenalin, čeprav so ga še kako krepko izkusili. Iz ustnih pričevanj vemo, da so na veliko veseljačili potem. Vino je dobesedno teklo. Kar ga niso popili, so ga odnesli domov nalitega v ”aržete.” Teklo je od ljudi, miz, ”ranku skouz vrata gostilne wuen.”
Kako bomo gradili našo prihodnost? Vsakdo najprej pri sebi in preko sebe z drugimi.
Kar so naši starši naredili in nam preko življenja pokazali, kaj je prav, prenesimo na mladi rod. Ker pa so bili samo ljudje, so nehote in v veri, da delajo prav, naredili tudi napake. Poiskusimo te napake, če vemo zanje odpraviti in iz njih potegniti nauk.
V očetovih zapiskih sem našla še tri konje, črnega Vranca in ljubkega Pubija in prama Lumpa.
Ko smo že pri Hacetu vam bom povedal nekaj anegdot…
Matevž je rad hodil iz Podcerkve v staro’ delikateso.’Pravili so ji ‘delikatesa’ dasiravno bi ji bolj’ pašalu’ ime bife ali sedaj bar.Delikatesi sta bili dve,v prvo kjer je sedaj novo nastali lokal je zahajal tudi Matevž Hace.Dve gostilni v eni hiši ena je bila ‘kmjčka’kjer so se zbirali kmetje , druga ‘dajlovska’, kjer so se zbirali dajlovci.No vsaj tako se je reklo.
‘Kmjčka’ iin dajlovska ‘ Tesa.’
Seveda ga je rad spil in potem je počasi mož maširal domov, v klanec mimo ‘cjrkve’,po ‘mandrgah’ do ‘pocrkvje’.
Mi vaški otročaji pa smo se igrali ob cerkvi in nekoč me mož pokliče iz gruće otrok rekoč:Ej ti fant , pridi sem.Kar obstal sem , le kaj hoče mož, saj smo vaški mulci vedeli da je bil Komisar, pa partizan. Počasi odrobencljam do nejga in me praša:ali kaj bereš slovenske klasike?
Pojma nisme imel kaj klasiki sploh so in sem mu rekel da berem pravljice in TIM.’Dobro’ je rekel, se nasmehnil in šel v mandrge naprej…In klasiki so zaživeli v meni šele leta kasneje.Tudi na njegovo pobudo.
No, Matevž je imel brata slovitega razbojnika in legendo slovenskega razbojništva Toneta Haceta po katerem je bil posnet tudi film.Mož je živel v starem opuščenem hotelu Pudob.
Ja , nekoč je imel pudob hotel in bazen.Hja…najbrž so ga zgradili iz denarja kateri je ostal od štal katerim niso sezidali zidov.Zgodbo o prosti reji govedi v Loški dolini tudi predstavi Matevž.Po neuspešni prosti reji so sezidali mankajoče zidove, da so postali ‘kurnaki’.Sedaj so tudi ‘kurnaki’ prazni.
Kaj bo z njimi sam bog ve,morebiti postanejo apartmaji ali skupna ležišča ‘človeških virov’ ‘Marafa’ ter drugih .Novi managerska elita pravi delavcem ‘človeški viri’.
Pa pojdimi nazaj..torej Tone Hace ali Tone Hac kot ga poimenujejo v filmu je bil s sinom Ladom edini gost hotela dolga leta.Služboval je v Kovinoplastiki kot’vratar’.Varnostnik.
Tudi mene je zasačil pri zlodelu…Ko sem bil na pripravništvu v KOvinoplastiki, gradila so se poslopja nove livarne sem šel do vzorčnih mizarjev, da mi izdelajo ‘lajšto’ za izmero višin z nivelirjem.Grem z tisto ‘lajšto’ ,ko se kar od nekod pred menoj znajde slavni razbojnik Tone v uniformi in reče:kam pa kam ti fant s to lajšto, kradeš aaa…
POstal sem kr trd od trahu in mu ‘povejm’ da khm… so mi lajšto naredili in jo mam samo na posodo…khm…Hitro stopi da te kdoen vidi..se zasmeje in gre…
Njegovemu sinu je bilo ime Lado.No, tako smo mu pravili…najbrž je bil Slavko ali Ladislav.Zelo prijeten in vesel fant, rad je popival v Restavraciji.Mislim da je pokojni že…
Spomnim se, ko je dvignil starih deset jurjev nad mizo na katerih je bil narisan konj v restavraciji Stari trg in rekel:Spremenil te bom v vino…
KOt so spreminjali konje v vino Tihotapci Notranjski.
Boris hvala, da delite to z nami. Mislim, da je to poseben čar ”starih slik.”
Več čudodelnikov je bilo; iz vode vino, iz konj vino in iz destih jurjev vino.
(nasmeh) Torej so čudodelniki Bog, Kontabantarji in Lado Hace imenovani tolovaj…fajn klapa.Vsi so iz vsesort’ nečjesa dajlale’ vino.Pa zakaj ravno vino?Zakaj ne naprimer kombase…Ampak to je že ena čisto druga zgodba.
Čar starih slik nam odstira zgodbe iz nekoč.Odstira skrivnost poti naših korenin.Pomembne so te korenine.Tudi zato, da bodo naši vnuki vedeli, kako so živeli njih predniki še ne atko daleč nazaj.Brez velikih ‘besajd’ ‘novodobnih farjev’ kot so:
*uravnotežen razvoj
*nosilna sposobnost okolja
*bijotska raznovrstnost
*obnovljivi viri energije
*samozadostnost virov
*samoregulacija natalitete
To vse in še več je nekoč že bilo.Lučaj let nazaj.
Pa da bodo vedeli naši potomci , kako se zakuri ogenj na gmajni in speče krompir, ujame raka med vrbami in upleni ribo.Na raubšic…In množice iger v gmajni in čisto pravem življenju.Ker sedaj so gmajne prazne otrok, po kotičkih bivališč pa gorijo ekrani računalnikov z vsem tem, brez vonja v nosnicah po dimu in vetra v laseh.In brez razbitih kolen in opraskanih obrazov od grmja. Tudi zato so stare slike in zgodbe o nekoč.
”Jəst te fulkul štekam,” bi rekli rekli naši najstniki, ampak kaj je to ”kombase,” pa ne vem.
V Starem trgu je bilo značilno, da so slovesnost ob zamenjavi župnika ozaljšali tudi s konjeniki in streljanjem z možnarji. Morda bi sliko lahko časovno povezali s katerim takratnim dogodkom? Gospod žup. Kebe gotovo hrani dokumentacijo.
http://marijaleskoveckunstek.wordpress.com/2011/03/07/kurenta-2011-kontrabant/
V Starem trgu so prirejali tudi velike proslave in v letu 1934 je bila prirejena ena takih, katero je z materjo spremljal France Ovsec iz Starega trga. Po vsej verjetnosti je bila gasilska parada (volitve?). V spominu mu je ostal tudi vzklik proti tedanjim oblastnikom: “Dol z Živkovičem!” V paradi so sodelovali gasilci z zastavami, kateri so prikorakali najprej in sredi Starega trga zavili levo proti Pavletovi gostilni, nato še z venci okranclani konjeniki in godba. Sodelujočih na paradi je bilo toliko, da se je vila od Loža do Rozina v Pudobu in nazaj. Vsi konjeniki so bili iz Loške doline.
V Notranjskem listu II, na strani 242, sem našla zapis in fotografijo, ki prikazuje povorko iz Loža proti Starem trgu ped tekmo koscev 26. avgusta 1934 v Starem trgu, ki jo je priredil Pododbor Zveze KFiD za logaški okraj. Je možno, da so fantje na gornji fotografiji slikani ob tej priložnosti?