1957 Rakek – Moj prvi
Plakat, kakršnega hrani tudi Tobačni muzej, se je desetletja skrival v skednju in zato tudi zgleda precej ubogo. Takšni plakati so bili za jugoslovanske razmere novost, saj prej ni bilo v navadi, da bi s plakati in oglasi reklamirali cigarete. Pa tudi ni bilo potrebe. Kadili smo skoraj vsi. Plakat ima še to posebnost, da je škatlica Filter 57 narisana narobe – s filtrom navzgor.
Cigareta spremlja človeka od davne zgodovine. Že v devetem stoletju so Maji in Azteki kadili tobak in druge opojne rastline. Sicer v religiozne namene, vendar … Casanova je bil med prvimi znanimi kadilci. Ime je dobila v Španiji in je sinonim za majhno cigaro. Množično kajenje se je začelo med reveži. Berači v Sevilli so pobirali ostanke cigar, jih zvijali v papir in kadili. Da ne bomo preveč dolgovezili, navada se je razširila bliskovito po svetu, kriv je pa Kolumb. Iz Amerike je, poleg krompirja, prinesel še druge koristne dobrine, kot so tobak in sifilis. Povsem je kajenje prevladalo po prvi svetovni vojni. Včasih je bilo kajenje frajersko, dan danes pa smo ponižani preganjani in razžaljeni. Hvala, Krištof!
Obstajala pa je tudi teorija zarote, da škatlica ni pakirana narobe slučajno, temveč namerno. Številka 57 označuje leto, v katerem so vse republike po tedaj prenovljeni ustavi dobile posebne državne pravice in ugodnosti in tudi pravico do odcepitve. Stiliziranega zmajčka so tako, v krajih južno od nas, obdolžili, da predstavlja meje Slovenije brez ostale Jugoslavije. Tudi narobe pakirane cigarete niso ustrezale tedanjemu jugoslovanskemu standardu, saj je na vsaki škatlici pisalo »ni po JUS-u«. V tem je, pravi teorija zarote, bistvo – Slovenija ni bila po Jugoslovanskem standardu.
Recimo ji Ana. Moja prijateljica je že zelo zgodaj padla v kremplje omamnih substanc tobaka. Ker pri njih doma ni nihče kadil, se je skrivala. Poleti kje zunaj, pozimi pa je večkrat prišla k meni in v moji sobi, ob peči, enega na hitro povlekla. Pri nas je kadil ata in jasno je bilo, tudi njenim staršem, da bo prišla od mene vsa dišeča pa delavski Dravi, zato je ni nihče pogruntal. Nekega dne pa se je odločila, da rabi kompanjona. Izbrala je mene. Sosedova hiša je bila prazna in lepo skrita med drevesi, kot v Slovenskem janičarju: »Glej tam med drevjem hišo belo …«. In me je zvlekla tja, da bova kadili. Najsi sem se še tako branila, ji je uspelo. »Saj imam kolodont s sabo,« je rekla, »da ne bova smrdeli!« In potem sva vsaka enega »not dali«, kot je pravil Vili. Jaz sem samo puhala, kot parna lokomotiva ali Milka, o kateri bom tudi še kaj povedala, ampak kdaj drugič. In potem sva pojedli pol tube kolodonta. Zaradi tega mi je bilo ves teden tako slabo, da sem hodila okrog zelena, kot bi se najedla klorofila. Takrat sem se odločila, da kadila pa že nikoli ne bom. Imela sem 16 let. To je držalo do konca gimnazije. Takrat me je premagalo. Banda salamenska, ko pa so delali tako lepe škatlice. So že vedeli, kako nas morajo namamiti. Pa pustimo še kaj za drugič.
Viri:
- http://www.vreme.com/cms/view.php?id=1058043
- Zdenko Čepič: »Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele«, članek v reviji Zgodovina za vsakogar, številka 2, leto XV, 2008, stran 178 do 185
Kraj: Rakek
Datum: 1957
Avtor: Tobačna Ljubljana
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 11. 8. 2015
Oblika: tiskovina
Ivanka, ti pa jih imaš za ušesom.
Teh sem pokadil največ. Filter 57 se je dobilo tudi v zadnji vasi na jugoslovansko-grški meji, kjer sem služil vojni rok (ja, sedaj je to ene pet+ držav od tle). Lahko si izbiral med njimi in Niško Moravo. Če si v trafiki našel še kakšnega Alana Forda, je bilo pa kajenje sploh poduhovljeno.
Jaz sem se te umetnosti učila v čevljarnici Doma za medicinske sestre… še dobro da mi ni prav uspelo.
Moje cigarete so se imenovale subrat. Še danes čutim prijeten vonj po ognju in opečen jezik.Otroci smo kadili v svinjski kuhnji, takrat ko je mama kuhala za prašiče.Včasih sem pa tudi atu zmaknila kakšno Dravo.Toje bil raj na zemlji,če nas ni kdo dobil .