1945 Cerknica – Pogreb na požgani Veliki gasi

Po Veliki gasi se je v začetku februarja 1945 vil pogrebni sprevod Ivane Ponikvar, po domače Tavžljeve mame z Velike gase. Hišna številka je bila 158. Umrla je 31. januarja v zadnjem letu druge svetovne vojne. Ivana Ponikvar je bila rojena 12. 5. 1873 in je umrla 5 let pred svojim možem Jožetom Ponikvarjem, po domače Tavžljevim Jožetom (*2. 3. 1867+11. 5. 1950).

Že tako je pogreb sam po sebi zelo žalosten dogodek, saj je slovo od dragega človeka. Ko pa se vije po tako uničenem okolju kot je bila Cerknica proti koncu druge svetovne vojne in kot je videti, je bilo še oblačno vreme, pa je  dogodek še bolj žalosten.

Na sliki vidimo, kako je še leto in pol po požigu Cerknice zgledala Velika gasa. Pa ne samo Velika gasa. Tudi na Mali gasi je bilo podobno, če ne še huje. Kupi ruševin na tleh so bili le toliko umaknjeni h kraju, da je lahko stopal korak od vseh tegob utrujenega človeka. In obžgano zidovje brez streh, ki sili kvišku, saj moških ni bilo, da bi kaj popravili. Borili so se, prevečkrat in premnogi za korist tretjih; eden proti drugemu.

Zid pred požgano sodnijo na levi strani slike so porušili kmalu po drugi vojni. Nato sledi požgana sodnija, v kateri je bil po drugi svetovni vojni hotel Jezero, o katerem ni znal nihče povedati kakšne pohvalne besede. Zdaj pa je v stavbi poslovalnica SKB banke, v kleti pa Valvasorjev hram.  Zapor, ki je v nadaljevanju Velike gase in stoji pravokotno na njo, ni bil požgan. Tudi Zabukovceva in Kunčeva hiša nista bili požgani. Je pa videti zidovje požgane Ljudske šole na Veliki gasi v Cerknici.

____________________________________________________________

	Na desni strani slike stojiti požgana Žumrova hiša in Žumrov hotel ter naprej proti vrhu Velike gase tudi mnogo drugih, večinoma požganih hiš.
	S pomočjo prijateljev smo prepoznali človeka, ki nosi krsto s pokojno zadaj na levi strani. Nič koliko ljudi je nosil k zadnjemu počitku moj dragi sosed in dober človek Tumcov Jože, Jože Lipšovec starejši. Skoraj ni bilo pogreba, da Jože ne bi nosil krste. Nositi krsto je bilo težko opravilo. Možakarji, ki so jo nosili, so morali biti močni in približno enako veliki. Če so bili različnih velikosti, so višji prevzeli težo umrlega na svoja ramena. In mislite si, kako je bilo, če je bilo od doma pokojnika do pokopališča daleč.

Kraj: Cerknica
Datum: februar 1945
Avtor: neznan, velika verjetnost pa je, da je fotografiral Anton Jerina.
Zbirka: Zdenka Steiger
Skenirano: 22. 10. 2010
Oblika: fotografija