1960 Vrhnika – Milan na motorju

Z novim jeklenim konjičkom  se je Milan Razdrih slikal na sredi Vrhnike, kjer pod Palščevo kmetijo še makedamska cesta  odpelje v levo proti Markovcu, na desno mimo Pircove hiše pa proti nekoč mogočni Zakrajškovi žagi in mlinu na izviru Velikega Obrha. Danes Palščeve kmetije ni več in cesta zagotovo ni več makadamska.

Gospodar Janez Palčič (r. 1849) je dočakal 101 leto. Tudi staro Pircovo hišo, pred katero na klopci ob toplih sončnih žarkih stara mati in oče opazujeta kaj je prihrumelo po vasi, so nadomestili z novejšo zgradbo.

____________________________________________________________

Nad Vrhniko je na 1140 m,  pretežno s suhobo porasla in zato brez razgleda najvišja točka Racne gore. In v čem gre iskati vez med imenom in racami? Čez hrib se raztezajo značilnosti visokega krasa, štrleče skalovje, kjer ni najti zastajajoče vode in ni sledu za polnoprstno perjadjo. Poimenovanje hriba je možno poistovetiti s slovaško besedo racky, kar pomeni vrsto ovac, iz češčine potegnjena beseda racochaty pomeni kosmat, dlakav in racoši pripada tistemu, ki ima dolge razmršene kocine.

Racna gora ni bila že od nekdaj porasla kot je sedaj. Na strmem pobočju in prostranih lazih se je pasla drobnica, pokosili so še tisto, kar je  ostalo za temi potratnimi živalmi. Namesto drobnice se sedaj po pobočji Racne gore sprehajajo bitja z dolgimi, rjavimi in razmršenimi kocinami, na te širne laze nas danes spominja še zadnja večja neporasla jasa, ki izgleda kot velikanska ledvica. Postala je priljubljeno vzletišče  zmajarjev in gorskih padalcev za polete nad Loško dolino.

____________________________________________________________

	Starodobnik- zopet sem bosa, ampak pogled nanj draži in draži. Naposled sem ga našla  med barvnimi slikami, črnega lepotca z rdečim sedalom in veliko kromiranih detajlov. Zanimivo mi je nameščena registraska tablica na prednjem blatniku. A gre za DKW 1955 RT 350?
	Že pogled na Palščeva štalna  vrata razkriva, da je kmetija imela skrbega gospodarja. Vrata so zaradi poletne vročine na pol odprta, tako da živini ni primanjkovalo svežega zraka. Pa tudi konje so imeli. Na vratih visi gajžla, saj je bila na takem mestu ob vpregi vedno pri roki. Na lesenih klincih sta obešena dva komata (homata) z vso opremo in še  lajpkis.  Komati so morali biti narejeni po velikosti konja, da mu ni bil prevelik, ali da ga ni preveč stiskal. Pri vpregi dveh konj je bil levi– levak bolj pameten, delaven, ubogljiv na besedo, imel debelejšo glavo, močnejšo grivo in telo, desni pa je bil lahko bolj nagajiv, vendar je moral imeti cam- camar. Poseben jermen je bil speljan pod ujzdo (wәjzda) čez rinko, na komat in nato nazaj na vajeti, da  je desaka konjar lahko napel, konj je imel tako bolj napeto glavo in bil bolj ubogljiv. Vprega dveh desakov je bila prava preizkušnja za vsakega furmana.  Vajeti so imenovali  tudi cugle (krajcugle). Nove homate ali razna popravila so naročali pri zuatlarju, zadnjega v Loški dolini smo imeli v Pudobu- Baraga. Izdelovala sta jih tudi Bartol iz Cerknice, doma iz Podloža, ter Lenarčič iz Starega trga.

Slovarček:

• gajžla: bič
  
• komat: oprema konjske vprege
  
• lajpkis: del opreme konjske vprege, ki se ga na konjski vrat namesti najprej (pri  komatih za lažja dela in vprego)
• levak: konj na levi
  
• cam- camar: dodaten jermen, oz. vajeti za lažjo vodljivost iskrivega konja
• ujzda: uzda
  
• desak: konj na desni
  
• zuatlar: mojster za izdelke in opremo iz usnja, sedlar
  

____________________________________________________________

Viri:

• Katarina Razdrih
• Stanislav Hace
• Željko Kozinc: Moje najljubše poti, str. 244,  2009

Kraj: Vrhnika
Datum: 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Katarina Razdrih
Skenirano: 20. 2. 2011
Oblika: fotografija