1920 Klance – Hiša pri Varhu
Hiša pri Varhu, kot imenujemo vzpetino, ki ločuje občino Loška dolina in Cerknica, je bila sezidana leta 1912 in naj bi bila mojstrovina italijanskih zidarjev. Naslednje leto bo tako obeležena njena stoletnica. Kljub častitljivi letnici je hiša ob postopni obnovi zunanjosti od leta 2007 obdržala prvotni izgled. Danes izgleda prav tako, kot na fotografiji.Zamenjana je le takratna kritina Eternit.
____________________________________________________________
Mimo hiše pelje na novo speljana deželna cesta, ki je v letu izgradnje hiše zamenjala staro pot, katere del je viden v levem spodnjem kotu slike in obdan s pletenim leščevim plutom. Pot je v Dolino vodila čez vas Klance, nižje mimo Škrilj, pod Danami in naprej proti ostalim vasem. Njeno uporabo so oteževale spomladanske in jesenske visoke poplave Loškega polja. Številni vozniki so po cesti speljali hlode, trame in žagance do železniške postaje na Rakeku. Ustaviti so se morali na vagi, stehtati naložene vozove in plačati cestarino. Na sliki je to delno vidno poslopje v sredini levega roba. Na tem mestu danes stoji že precej razraslel oreh.
____________________________________________________________
 |
Vojak in financar sta ustavila dve mladi deklini. V tistem času je po pobočjih Javornika in Snežnika tekla nova državna meja med Italijo in Jugoslavijo, cvetela je zlata doba tihotapcev. Tristo jih je bilo v občini. Tudi ženske so se preizkušale pri skrivnem prenosu pridelkov in živil. Notranjsko gospodarstvo je do leta 1918 težilo na Trst, Koper, Reko. Iz notranjskih občin je bilo odpeljanih več kot 80% goveje živine, krompirja, fižola, jajc, prašičev in lesa v ta obmorska mesta. S spremembo meje je zadnja obmejna postaja za žagance, trame, oglje, seno in ostale poljske pridelke postal Rakek. |
 |
Na hiši je opaziti kar nekaj izstopajočih detajlov. Vhod s stopniščem je obdan z ravno preklado, ki je okrašena s karniso in napisom: M. J (Mihael Janežič) 1912 Št. 37., krasijo ga bogato izrezljana vrata. Lično so izdelani vogalniki hiše in okraski preklade navzven odpirajočih se oken, z notranjimi lesenimi polkni. |
 |
Ob hiši je zapeljan leseni uz sz trugo in na novo sta posajeni dve sadni drevesci, ki ju je gospodar zaščitil z lesenimi deščicami. Glede določitve letnice nastanka slike me je na tem izrezu zmotil rahlo odpadajoči omet kletnih prostorov, zato je možno, da gre za malce kasnejšo letnico. |
Slovarček:
- leščevim plutom: ograja iz pletenih leskovih vejic
- uz sz trugo : voz, obložen z deskami
____________________________________________________________
Viri:
- Janez Škrbec
- Sonja Demšar
Kraj: Klance – pri Varhu
Datum: 1920
Avtor: neznan
Zbirka: Janez Škrbec
Skenirano: 2. 6. 2011
Oblika: fotografija na tankem papirju
Trackbacks
- 1938 Klance – Družina Škrbec, po domače Urhovi « Stare slike
- 1938 Podcerkev – Pred Bločenovo hišo « Stare slike
- 1929 Gorenje Jezero – V čolnu | Stare slike
- 1960 Jermendol – Jermendulcova hiša | Stare slike
- 1920, 1962 Stari trg – Lažanova mama in moje Mandrge | Stare slike
- 1896, 1949 Stari trg – Franc Benčina in njegovi | Stare slike
RSS - Posts
Ta hiša se mi je zdela in je še zanimiva. Ugotavljam, da v vasi Klance sploh še nisem bil. Prvi cilj koesarski bo Klance.
Kar, kar na kolesarski izlet, ki zagotovo ne bo razočaral. Upam da dobimo potrdilo, da je hiša ravno taka kot na sliki.
Anita, na zadnji povečavi po moje ni “uz sz trugo”, ampak “uz sz prlugami” (voz s polnimi stranicami) – na njem so vozili gnoj na njivo, naložili pobrano peso in korenje.
Ja, Janja, potrjuje se dejstvo da brez povečave pri pisanju hitro kaj spregledaš.
V tej hiši pri varhu se je rodil 8.februarja 1928 Mirko Škrbec edini še živeči sin Janeza Škrbca ml.
Hvala za dopolnitev.
Kako sem mogla spregledati ta prispevek??!
V zvezi s to hišo mi je teta pripovedovala zgodbo o (pra) teti Neži, ki je tukaj služila dolga leta, praktično vse življenje. Teta Neža se je tukaj menda tako udomačila in uveljavila, da je bila nazadnje ona tista, ki je odločala, kaj se bo delalo, kdaj in kako, kam se bo kaj vsejalo… tako so mi rekli. Vsi so jo upoštevali. Ko je bila že stara, je razdelila svoje prihranke med nečake in nečakinje – vsakemu je dala en srebrn tolar ( ali nekaj podobnega, nisem si zapomnila ali pa tudi teta ni več vedela)…