Rakek 1973/74 – 7. razred

Tole je slika sedmega razreda, šolsko leto 1973/74. Za nami je dovoz do današnje trgovine Avtominijon. To so bila leta, ko smo mislili na vse, razen na šolo. In tudi marsikaj smo ušpičili. Nekatere prigode so postale zgodovinske.Igor Kočevar je bil zelo zabaven. Vedno je kaj pametnega pogruntal, da smo se mu vsi smejali, tudi zelo inteligenten je bil. Enkrat, v sedmem razredu, je od nekod privlekel neko pesmico, basen. Ne vem, ali jo je sam napisal ali kje našel, jo znam pa še danes celo na pamet. Kakšnih zgodovinskih dejstev ne znam več.

Takole gre:

Polž odpravi se k zdravniku.
»Doktor sem počasna reva,
saj mi ne deluje prema,
rad odpravim se k zdravniku«

Doktor ga začuden gleda,
nože vzame operira,
polž stoka, se upira,
že krvi je polna skleda.

Polž zdravi se sedem dni.
Se zdravniku zahvaljuje,
(a le-ta ga ogleduje.);
z mize gladke se spusti.

Pod črepinjami pobit
polž se valjal je ubit.

Nauk basni:

Hiti ne, če ti ni treba,
ker hitrost te le za**ba!

Naslednja zgodba za anale je bila pri uri biologije. Njen protagonist pa ni bil Igor, temveč nekdo drug, ki pa ga ne bom imenovala. Kdor bo hotel, se bo že spomnil. Ure biologije so bile v sedmem razredu sicer zelo zanimive, sploh kadar smo imeli tako imenovano spolno vzgojo, ki je bila povod za vsesplošno hihitanje, smo pa vseeno komaj čakali, da je odzvonilo konec ure. Pa ne samo pri biologiji, da ne bo tovarišica užaljena.

Ko je šolski zvonec napovedal začetek odmora, se je začelo vsesplošno ropotanje, pospravljanje knjig in zvezkov pogovarjanje in še kaj, tovarišica pa je bila sredi stavka. Naše nespoštovanje jo je tako razjezilo, da je zavpila: “Tišina!” In neverjetno, res je nastala. Potem je nadaljevala, da se bo ura končala takrat, ko bo ona rekla in ne, ko bo zvonilo in da naj bo v razredu taka tišina, da bi se slišalo šivanko, če bi padla. Takoj za tem pa je sošolec spustil svinčnik na tla in rekel: “Šivanka je padla!” Mi pa vsi v huronski smeh. Takrat nas je vse, cel razred, zapisala v dnevnik. Za tiste čase je bila to huda kazen. O kakšnem odboru ali pravilniku o pravicah učencev ni bilo ne duha ne sluha.

* * *

Pri slovenščini je bil dan za dnem Prešeren na vrsti. Ja, je človek res veliko napisal pa ne prideš v enem mesecu skozi. Nekatere je zanimalo vse kaj drugega kot njegove pesnitve. Tako se je eden od sošolcev obrnil k sošolki, ki je sedela za njim, in rekel: “Prešeren je imel pa tri nezakonske otroke!”

“Ti jih boš imel pa šest,” mu je zabrusila ona.

“Ja, s tabo!” In mu je vrgla puščico v glavo. Pa še zadela ga je. Ker tovarišici Nadi Polak, ki je učila slovenščino, nista hotela povedati, zakaj se je to zgodilo, ju je zapisala v dnevnik. Se mi vse tako zdi, da je bil tista leta naš dnevnik precej popisan.

Pa še so zgodbe, ampak je treba kaj prihraniti za kdaj drugič, kaj pa tudi zadržati zase.

• Zadaj stojijo od leve: Tone Urbas, Darko Bombač, Branka Galanti, Janja Bončina, Metka Štritof, Ivanka Gantar.
• Sedijo, tudi od leve (vedno od leve): Brane Šivec, Igor Pirc, Igor Kčevar, Zdravko Kranjc in tovarišica Silva Kogej. Učila nas je fiziko, kemijo in matematiko.

• Stojijo: Zvonka Kavčič, Breda Mulec, Marjanca Urbas, Marjanca Mulec, Vesna Jernejčič, Greta Nared, Silvo Marolt, Brane Udovič, Stane Bajt.
• Sedijo: Anamarija Brecelj, Sabina Ileršič, Zvonka Samsa, Darko Briški.

Kakšne primožene priimke imajo dekleta sem pisala že pri fotografiji iz prvega razreda in se ne bom ponavljala. Če koga zanima, naj si tam pogleda.